Danes pa o tem, kako so se avtomobili spremenili. Najprej na kratko. Včasih so imeli avtomobili pepelnike, niso pa imeli varnostnih pasov. Danes nimajo več pepelnikov.
Zdaj pa še na dolgo.
Pred nekaj dnevi sem dobil obvestilo od prijaznih ljudi pri Citroënu, da je 40. obletnico rojstva praznoval Charleston. Gre za zadnjo evolucijo legendarnega spačka, ki je v devetdesetih nato tudi zaključil poglavje o 2CV! Seveda sem ga imel. Spaček je bil, s tem se bodo strinjali vsi nekdanji in nekaj preostalih lastnikov, živo bitje. Domača žival … Zvest kot kakšen nemški ovčar. Nekoč je nekaj pocukal sredi daljše poti in ob vrnitvi sem ga peljal k mehaniku. Pogledal je neobstoječe platine in zatrdil, da ni nikakršne mehanske razlage, zakaj motor sploh teče.
Ampak saj niso bili le spački taki. Katre, pejeki, fičoti, celo stoenke! V vsaki od teh krip je lastnik videl sebi bližnjega. Pripisovali smo jim človeške lastnosti, na zadnje police lepili pse, ki so migali z glavami, na zadnje šipe pa nalepke z napisi 'Kamai', in kupovali smo prevleke za volanski obroč iz umetnega usnja. Avtomobili so bili humanoidni, počlovečeni in naj pametnejši ugotovijo, ali zaradi tega, ker jih je bilo primerno malo in so bili težko dosegljivi, ali zaradi tega, ker so njihovi snovalci v stroje prelili tudi dele svojih duš.
Zadnjič so mi na enotedensko uporabo zaupali sodoben avtomobil. Takega z zgornjega dela lestvice. Ne sicer vrhunec ponudbe, za katerega je treba prodati ledvico, temveč avto tiste sorte, ki povprečno slovensko družino spravi na kruh in vodo, dokler se lizing ne izteče.
Najprej sem deset minut sedel v avtu in poskusil ugotoviti osnovne stvari. Kako ga zagnati, spraviti v prestavo, urediti gretje, vključiti luči, brisalce … Sčasoma sem se naučil, da zna avto vse to sam. In da zna sam peljati po sredini ceste, držati hitrost in razdaljo. Med vožnjo sem se počutil kot oni strici v gondolah, ki pomembno sedijo v svojem kotu, čeprav nimajo na samo vožnjo nobenega vpliva. Odprejo vrata - in to je to.
Ampak proti koncu termina s čudovitim novim avtomobilom sem zaznal, kam snovalec taco moli. Vse v avtomobilu je bilo prilagodljivo. Individualiziral sem lahko barve, stikala, poglede, preglede, zabavo, informacije. Vse je bilo fluidno; v nečem tako striktnem, kot je avtomobil, ni bilo niti ene same determinirane podstavke. Kot bi me avto nagovarjal z znamenitim stavkom hollywoodskih zapeljivk: »Kdo pa hočeš, da sem?«
Hočem povedati, da je avto nosil v sebi več človeškega, kot bi si kdaj lahko mislil, da je mogoče doseči s strojem. Če sem pritisnil na gumb, je bil ponižen in spodoben. Ves v modri barvi. Potem sem pritisnil na gumb in je bil divji in hiter. V rdečem. Z novim pritiskom na stikalo je postal varčen in zelen.
In zdaj najbolj smešno; bolj kot se mi je avto poskusil približati, dobrikati in mi ugajati, bolj je postajal - stroj. Bil je hladen, odtujen in prav nič človeški, čeprav je imel več človeškega kot povprečen uradnik na upravni enoti. Nisem si mogel razložiti čemu, dokler mi pri Citroënu niso vzbudili spomina na spačka. Zdaj mi je jasno. Spaček je bil v primerjavi s sodobnim avtomobilom kripa. Nepopolnost na štirih kolesih. A nepopolnost je človeška. Popolnost ni.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja