Zadnjič sem na TV naključno ujel del neke reportaže, ko so vprašali starejši zakonski par, domačina iz Silverstona, kako gleda na to, da morda v prihodnje tam ne bi bilo več dirke formule 1. Delovala sta zelo prepričljivo, tako kot večina drugih, ki so jim postavili isto vprašanje: želita si, da dirka ostane.
Še enkrat sem se spomnil na to, kaj nas skozi oči avtomobilizma loči od zahodnejših držav. Pri nas najraje ne bi, če pa bi, bi pa raje kje drugje, ne v ‘naši’ vasi; da ne bo ropotalo in smrdelo.
Pred leti je Avto magazin organiziral primerjalni test športnih avtomobilov, v okviru katerega smo za pol dneva ‘zasedli’ tudi Mobikrog. In glej: ni trajalo dolgo, da je prišla patrulja. Pa ne sama od sebe, temveč na poziv, češ da nekoga v bližini moti trušč, ki nastaja, ko se vozimo okrog.
Upravičeno domnevam, da ni poklicala sosedova krava, niti prašič ne, čeprav – kdo ve – ju morda to zares moti. Poklical je nekdo iz bližnje vasi. Evo, to je naša resničnost. ‘Fovšarija’.
Policista, ona in on, sta bila k sreči pripravljena sodelovati; da razumeta in podpirata divjanje ali dirkanje na zaprtem poligonu, ampak da se pač po pravilu službe morajo odzvati na poziv. Kazni nismo plačali, smo ju pa vsakega v svojem avtomobilu zapeljali nekaj krogov. Bila sta zadovoljna, da ne rečem navdušena.
Tu bi zagotovo pomagali psihologi. Narod, ki mu avtomobilizem ni v krvi že 100 let, kje, niti 20 let ne, morda res še ne more biti avtomobilstično zrel. Prestopite katero od meja v smeri zahod ali sever; ja, tudi tam se najdejo nasprotniki, logično, ampak dejansko stanje kaže, da imajo dirkališča, ki jih redno uporabljajo, in da se znajo na cesti obnašati neobremenjeno in brez predsodkov. Tisto, kar je na naših cestah pravilo, je tam izjema. Če v Italiji koga dohitiš, se pusti prehiteti. Pri nas se potrudi, da to prepreči (kar je navsezadnje tudi nevarno), če pa ga vseeno prehitiš, hiti z vzgojo na daljavo v obliki pritiskanja na vzvode zvočnih in svetlobnih signalov, ponavadi pa tudi z vrtanjem s prstom v svojo glavo.
To je preprosto rečeno tehnična nezrelost.
O. K., tudi ponekod na zahodu so že ‘pokvarjeni’, predvsem zaradi visokih kazni ali pa zaradi pranja možganov, da je več kot 130 kilometrov na uro že smrtno nevarno. Pa da ne zaidemo: smrtno nevaren je tudi bungeeskok in gorništvo ali hoja po pločniku. Lahko ti iz devetega nadstropja na glavo pade klavir. Pa še kaj.
Ni slabo, če vzorec iz preteklosti prirediš za sedanjost: pred 110 leti, ko je po prašnih cestah pridrvel prvi avtomobil s štirimi kilometri na uro, se je večina držala za glavo, češ: norec! Ko danes gledamo na to, se smejimo. Pa se potrudimo, da se čez naslednjih 110 let, ko se bomo (upam) lahko vozili (recimo) 200 kilometrov na uro, ne bomo tako smejali današnjiku oziroma nam, ki trdimo, da je promet v tem trenutku že čisto na meji.
Za zdaj smo v tej fazi, ko priznavamo: avtomobile in z njimi promet potrebujemo. Ampak ne zatiskajmo si oči: potrebujemo tudi več vozniškega znanja in zrelosti za volanom, iz tega izhajajoč pa mimogrede tudi kakšno resno dirkališče.
Ampak ne, mi pa tega res ne potrebujemo, a ne?
Vinko Kernc
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere