Ko sva se s sovoznikom Valterjem odpravila na prvo dirko, avstrijski reli Rebenland, sva po nekajletnem premoru spet imela v mislih le eno: kako čim hitreje pasti noter, kot se temu reče v žargonu.
Pri popisovanju je šlo kot po maslu, zato sva bila ob koncu dneva prepričana, da sva na dobri poti. Po startu na prvi hitrostni preizkušnji je bil občutek v dirkalniku prav grozen. Nič mi ni bilo prav, ne položaj za volanom ne zavore, vse se mi je zdelo obrnjeno na glavo. Počutil sem se, kot bi prvič sedel v dirkalnem avtomobilu. Zakaj zavore? Ob pogledu na velike kolute sem komaj čakal, da bom lahko preizkusil njihovo moč zaviranja. Nato pa sta sledila šok in razočaranje, saj so zavore brez serva in avtomobil se nikakor ni hotel ustaviti. Prvi kilometri so bili res zoprni, nato pa sem se navadil. Toda slab priokus je ostal ...
Zapiski, ki sva jih uporabljala do zdaj, so bili neuporabni. Škoda Fabia R2 je toliko hitrejša od mojega prejšnjega dirkalnika divizije I, da 50 metrov po občutku ni več 50 metrov, ampak jih je konec veliko prej. Zato sva morala zapiske za drugi reli (Lavanttal) narediti na novo, predvsem pa sva veliko zaznamkov izpustila. Sovoznik namreč nima dovolj časa, da bi jih povedal, zato sva morala radar prilagoditi večjih hitrostim. Še dobro, da smo ljudje prilagodljivi, saj se stvari postavljajo na svoje mesto, kar kažejo tudi časi na posameznih hitrostnih preizkušnjah prvega relija za državno prvenstvo.
Zato mi sploh ni žal, da sem sprejel izziv, ki sta mi ga ponudila ekipa IK Sporta in Škoda. Še pred mesecem dni sem mislil, da bom dirkanje obesil na klin in se posvetil delu v tovarniški Yamahini ekipi, zdaj pa me je spet zajela dirkaška mrzlica. Škoda Fabia R2 je močna, ima vrhunsko lego in sekvenčni menjalnik, zato so bili prvi prevoženi kilometri popolnoma nova dimenzija. Iz dirke v dirko se v avtomobilu počutim bolje in prepričan sem, da bova postala odlična prijatelja.
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere