Kolumna: Marko Radmilovič - Moja Christine

Christine je z naskokom najboljši avtomobilski film. Klasika mojstra Carpenterja iz zgodnjih osemdesetih.

12. 3. 2021

Za tiste, ki ne veste, o čem govorim (čeprav si ne predstavljam, da kdo od bralcev avtomobilske revije temeljnega avtomobilskega filma ni videl), hitra obnova.

Najstnik kupi star avto. Plymoutha Furyja, če sem natančen, ne vedoč, da je avto od hudiča. Dobesedno. Avto potem v tistem malem ameriškem mestecu naredi celo štalo, najraje pa zasleduje nič hudega sluteče meščane.

Zadnje leto živim ta film v realnosti. Gre pa tako.

Pri Fordu so mi pred časom za nekaj dni zaupali svoj poltovornjak. Pick up truck s tujko ali avto šajtrgo, kot so se iz teh avtomobilov norčevali vaški otroci. Sam imam te avtomobile rad, vzljubil sem jih med svojimi ameriškimi potovanji. Zdijo se mi praktični in so, čeprav so v Evropi za številko manjši kot na oni strani luže, še vedno prezentni in suvereni.

Fordov novi poltovornjak, žal ne legendarni F-150, temveč manjši Ranger, se je parkiral na dvorišču in čakal, kakšne naloge mu bom zastavil.

Bili so prosti dnevi, bila je epidemija in z ženo sva se odpravila na kolesarjenje. Na običajno pot po okolici domače občine, nakar mi na najbolj oddaljeni točki poti poči zračnica. Rezervne seveda nimam zraven, zato naredim edino mogoče. Načrt je vzeti ženino kolo in se čim hitreje odpeljati do doma. Tam bom vzel Forda, ki je narejen za prevažanje kriplastih koles, se vrnil po ženo in ranjenca ter nas vse varno dostavil domov.

»Hodila ti bom naproti,« izjavi žena, ki noče postavati ob cesti, ter začne z nerodnimi kolesarskimi čevlji in mojim kolesom počasi štorkljati ob cesti. Kolesaril sem kot veter, prišel domov, pograbil ključe, zapregel Rangerja in se vrnil. Vse v rekordnem času. Ženo nato srečam ob cesti – in ni srečna.

»Zakaj pa si se prej peljal mimo? Kako me nisi videl?«

»Kako peljal mimo? Pravkar sem prispel …«

Malo se čudno gledava, nato ugotoviva, da se je nekdo z identičnim avtomobilom peljal po identični cesti deset minut pred mano. Zdi se zabavno, čeprav gre za veliko naključje …

Gre za poltovornjak, ki ga tako ali tako redko srečaš na naših cestah, pa za Forda, ki je sicer pomemben, ne pa edini prodajalec tovrstnih vozil pri nas, in gre za oranžno barvo karoserije, ki pa tudi ni prva izbira kupcev teh avtomobilov. Sploh pa gre za cesto, ki je skoraj brez prometa.

Zasmejiva se noremu naključju in se odpeljeva dnevu naproti.

Toda to ni bi bil le enkraten dogodek, bil je šele začetek more, ki traja že, kot rečeno, vse pandemijsko leto.

Srečujem ga povsod. Fordov oranžni poltovornjak. Ne le na cesti. Kuka z dvorišč, parkiran je pred redkimi odprtimi trgovinami, nasproti se pripelje na avtocesti, če se odpravim v naravo, opreza za smrekami. Glede na število prodanih, glede na gostoto prometa, glede na moj čas, preživet v avtomobilu, bi po verjetnostnem računu smel ta avto srečati mogoče dvakrat na leto. Jaz pa ga srečam vedno, ko pomolim nos iz hiše.

Ampak da gre za slovensko izvedbo Christine, se mi je posvetilo zadnjič, ko sem na lokalni cesti ponovno srečal Fordov oranžni poltovornjak in sta oba otroka kot v en glas izstrelila:

»Pa ne že spet ta avto!«

Christine v filmu iz leta 1983 doživi za avtomobil kar mučen konec. Zdrobijo (in ubijejo) ga oziroma jo v avtomobilski stiskalnici. V zadnjem kadru je gledalcu jasno, da je ni zavarovalnice, ki bi rešila Christino, in na koncu ti je avtomobila kar malo žal. Kljub gomili trupel, ki jih je pustila za sabo.

Avtomobil, ki preganja mene, je seveda veliko pohlevnejši. Zaenkrat je zgolj zasledovalec in niti slučajno mu ne želim Christinine usode. Bi se pa rad z njim enkrat dobil in pogovoril na štiri oči.