Današnja zgodba potrebuje predzgodbo. Devetdeseta so se ravno izvalila, ko sva s tedanjim dekletom, današnjo ženo, sedela pod enim od francoskih alpskih prelazov. Grizljala sva suhi obrok iz bližnjega supermarketa, saj so bili vsi najini prihranki in z njimi topla hrana na potovanju zbrani v prečudovitem BMW K 100 za nama. Na parkirišču čez cesto se je na napad na prelaz pripravljala francoska družina. Imeli so avtodom in pred njim parkiran športni motocikel. Bili so štirje. Oče, mama in otroka.
Pa pravim dekletu: »Tako si predstavljam najino prihodnost. Potovali bomo skupaj. Ti z otroki in avtodomom, jaz bom z motorjem užival med ovinki.« Malo kislo je pogledala, kaj bi druga, rekla pa ni nobene.
Družina čez cesto je bila pripravljena na odhod. Oče je sedel za volan avtodoma, mati je zajahala motor in so šli. Rogljiček se mi je zataknil v grlu.
Nedolgo tega na množičnem izobraževanju motoristov na Vranskem. Dvoje deklet, ki sta bili kot iz škatlice, v tesnem usnju in z vsemi modnimi motorističnimi dodatki. Si mislim, kako sta privesek kateremu od junakov slovenske tradicije, ki se na superšportnikih preganjajo od ene prestižne znamke do druge. Pa sta dekleti sedli vsaka na svoj motocikel in se razumno, čeprav nič pohlevno podali na progo.
Pa zadnjič - dekle s KTM-om in prijateljem, ki je prišlo na sladoled v Krško. Pa gospod in gospa, za katerima sem vozil po dalmatinki. In še in še. Skratka, zadnje čase je dovolj deklet in dovolj motorjev, da je treba vso reč z dvokolesniki in ženskim kromosomom premisliti.
Če v kali zatrem šovinizem in seksizem, je treba priznati, da motociklizem potrebuje ženske kot Sahara vode. Statistika ne laže … Povprečni evropski kot tudi slovenski motoristi smo ostareli prdci, ki so nam ostale zgolj junaške zgodbe preteklosti in tu in tam kakšna brazgotina. Znotraj našega vesolja, ne glede na vse te subkulture, ki smo si jih ustvarili, je vse tako zelo predvidljivo. Gre za monokromatski svet, ki je postal dolgočasen do te mere, da se je tega dolgočasja nalezla tudi industrija.
Zadnjič sem sedel na motociklu, ki ni bil po mojih standardih nič posebnega. Ko sem se hotel z njim odpeljati, se je ob meni ustavilo dekle, me z gibom roke zadržala, snela čelado in dahnila: »Kako je lep!« Mislila je na barvne kombinacije, na samosvoje oblikovanje, na podrobnosti, na končno izdelavo, na vonj in dotik stroja. Mislila je na kategorije, o katerih sam v povezavi z motocikli sploh ne razmišljam. In oborožen s tem ženskim vidikom sem tisti motocikel od takrat vozil in dojemal povsem drugače. Hočem povedati, da je motociklu do popolnosti manjkal ženski princip. Jin in jang na dveh kolesih.
Še naprej; če se bo čedalje več voznic odločalo za vožnjo motocikla, ne bodo emancipirale zgolj sebe. Ko bodo iz standardnih fraz v motociklističnih revijah »sopotnica je tudi zadovoljna« vzele krmilo v svoje roke, bodo motociklistični svet hkrati odrešile mačizma. Le ta je v kontekstu motociklov vsaj toliko neprijeten, kot je tudi kontraproduktiven. Vkopani v svoje predsodke in otročje principe kot skupnost nismo sposobni premakniti ne zakonodajalca, ne turističnih organizacij, ne države, še manj pa uvoznikov, serviserjev in trgovcev, da bi motociklizem pri nas skupaj dvignili na višjo raven.
Z ženskami kot partnericami lahko, dokazano skozi vso zgodovino, premikamo gore.
Ženske v naš svet prinašajo barve, premislek in čelade s cvetličnimi vzorci. Za slednje sicer nisem prepričan, da jih nujno potrebujemo, a vse drugo sprejemam z odprtimi rokami. Ne le zaradi nas, temveč prav toliko tudi zaradi njih. Okusiti srečo ob vožnji motorja naj postane uniseks izkušnja. Naj, zaradi mene, nekaj na to temo rečejo Združeni narodi. Na novo sprejeta 'temeljna človekova pravica do vožnje motorja'!