Prostor omejuje, zato strnjeno in z velikimi skoki. Smo že globoko v točki, ko se je izkazalo, da so ljudje še vedno zadovoljni z avtomobili, ki se jim je rok teoretično že iztekel: Punto, Clio, Octavia, Astra . . Zato se logično vprašam: pomeni ta točka trenutek, ko je napredek ne- ali le pogojno smiseln? V letalski industriji, kjer niso obremenjeni z videzom, to traja že pol stoletja: menjajo opremo, motorje . . , model pa ostaja.
Poglejmo na hitro primer 4 × 4.
Najprej je bil pogon zadaj in mehansko priklopljiv 4-kolesni pogon.
Nato je bil pogon spredaj in mehansko priklopljiv 4-kolesni pogon.
Nato je bil pogon spredaj in električno priklopljiv 4-kolesni pogon.
Nato je bil stalen 4-kolesni pogon.
Nato je bila viskozna sredinska sklopka.
Nato je bila Haldexova sredinska sklopka.
Nato je bila Haldexova sredinska sklopka druge generacije.
Tole je sicer malce površno, a za tole razmišljanje povsem zadostno.
Poglejmo nazaj, od kod naprej smo uporabniki že zadovoljni. Ali z drugimi besedami: kateri povprečni voznik bi si upal izza volana povedati za ceno svoje roke, katera sklopka je postavljena v sredino pogona?
Izsiljujem odgovor: povprečnemu vozniku je vseeno, kakšna je sredinska sklopka, čeprav proizvajalci in njihova teorija jasno dajeta prednost novostim.
Kontra (moji špekulaciji): pogosto je napredek iz ene generacije v drugo slabo zaznaven, če pa pogledate tri, pet generacij nazaj, je razlika več kot očitna.
Pro: to verjetno velja le do neke točke (o kateri je ves čas govora), ko se tehnični napredek približa neki limiti, ki jo je (sledi iz matematične definicije limite za srednjo šolo) nemogoče doseči, kaj šele preseči. Vsaka nova rešitev se sicer pokaže za boljšo, a s primerne razdalje za premalo boljšo, da bi neobremenjeno gledano opravičila razvoj.
Kontra: pogosto se izkaže, da je z novimi prijemi, izumi, iznajdbami, materiali . . možno dvigniti limito.
Pro: ha, načelno seveda drži, ampak končna limita je brez dvoma uporabnik. Če ta ne zazna razlike, mu proizvajalci prodajajo buče, ki jih ne jé.
Napredek v avtomobilizmu je mogoče deliti v razrede: moda (videz), mehanika pogona, ergonomija, materiali, izdelava, varnost . . Nekatere so dnevne muhe, druge so znane že pol stoletja, le nekaj je bolj ali manj opravičljivih.
Ampak poglejmo subjektivno: kako bi gledali na proizvajalca, ki bi po sedmih letih pripeljal enak model, le toliko 'popravljen', da bi zadostil novim zahtevam (poraba, emisije, varnost)?
Avtomobilski svet takšen ne bi bil več zanimiv.
Vinko Kernc
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol