Ker je danes, če ste tole revijo kupili na dan izida, zadnji dan tega leta, bodimo kar se da optimistični. Nasmejmo se.
Na hitro se spomnim petih svojih težav z avtomobilskim kolesom. Prvič davnega . . , ko sem moral v Lipici na svojem Fiatu 850 zamenjati serijsko 12-palčno (prazno, seveda) sprednje kolo z rezervnim 13-palčnim (ne sprašujte . . ), in to brez dvigalke (ne sprašujte . . ), drugič, ko sem lahko nekaj mesecev (študentska leta . . ) v svojem Fiatu 128 s seboj vozil vijak v sprednji gumi, ker ni spuščala (brez zračnice! ), tretjič, ko sem se moral po polžje peljati skozi celo Modeno, da sem vrnil nekega Maseratija Coupéja z na pol prazno (kit za popravilo ni bil učinkovit) gumo, četrtič, ko sem najprej doktoriral iz teorije, potem pa še iz centimeter po centimeter počasne vožnje po nekem približno dva kilometra dolgem strmem spustu po kolovozu do ravnega dela z nekim Volkswagnovim Touaregom, in petič, pred nekaj dnevi.
Lahko bi rekel: tristo kosmatih, pa ravno tule, na odročnem delu Ljubljane, kjer ni žive duše, nedelja, zunaj tema in minus 10. Pa sem rekel: hehe, krasno, na odročnem delu Ljubljane, kjer ni žive duše, nedelja, zunaj tema in minus 10. Nas motivirajo težji problemi. Lahke zna rešiti vsak.
Najbrž v analih okvar gume tega ni: odletel je ventilček, bog si ga vedi čemu in zakaj. Rezervnega kolesa tale Mazda3 ni imela, popravilo je bilo mišljeno s tistim zloglasnim kompletom. Ventilčka v kolesu ni (bilo več), novega sem sicer našel, a mi ga ni uspelo uviti v nastavek. Krasna reč. Zunaj tema in minus 10. Rešil me je prijatelj s Porschejem 911 Turbo (in, jasno, z izklopljenim stabilizacijskim programom), ki se je verjetno prvič v življenju peljal tu mimo. Ni kazalo drugega, kot da doma popijeva 0, 2 litra domačega teranovega likerja.
Če bo res tako, kot kaže, bomo v letu 2010 še pošteno gagali, zato se smejmo vsemu in sebi, dokler se še lahko. Meni se nasmeh prikrade vsakokrat, ko se spomnim, kako pri splošno znanih minus 30 odstotkov (prodaja novih avtomobilov v Sloveniji) večina 'avtomobilistov' zase najde same naraščajoče številke. Bravo, optimizem. Še najbolj pa me je nasmejal Diners, ki me je (če odštejem, da so mi 21. decembra dostavili vabilo za tekmovanje za najlepšo fotko Slovenije, ki se je končalo 15. decembra) v teh recesijskih časih vabil k vabljivemu varčevanju. Pisalo je: 14 tisoč evrov za samo 1, 98 evra na mesec. 'Droben' tisk pa: aja, saj res, ne smeš biti starejši od 60 let (okej, to gre skozi), pa če hočeš ta denar, se moraš malo zaleteti z avtomobilom in pri tem – umreti.
No, tega še nimam v kratkoročnem načrtu in srčno upam, da vi, ki tole berete, tudi ne. Kot vsi potrošniki v teh recesijskih časih ste tudi kupci te revije izjemno iskano blago.
Izkoristite tale sneg in se nekje na varnem naučite veščine vožnje, ko začne avtomobil drseti. Pa srečno!
Vinko Kernc
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol