Neprilagojena hitrost

Zdi se mi, da sem v časovni zanki, ki vedno znova prinaša nove obraze ministrov (in ministric), nove neumne zakone ter iste besede, fraze, prazne floskule in neučinkovitost, ki se sicer ne stopnjuje, temveč le manifestira na različne načine.

Vladimir Stankovič (foto: Aleš Pavletič) Aleš Pavletič
19. 12. 2010

Še lastne besede (in celo misli! ) v tem kontekstu se mi zdijo prazne in izzvenele. Tolikokrat sem pisal in govoril o tem, da le stežka verjamem, da se lahko koga dotaknejo. Pa vendar se včasih tolažim, da je morda nekje nekdo, ki je zaradi mojih besed ohranil glavo na ramenih – svojo ali tujo. Kdo ve . .

Če sem uvodoma pozabil omeniti, govorim o prometni varnosti, 'neprilagojeni hitrosti', ki je 'kriva' za verižno trčenje na avtocesti, o višjih kaznih, o osnovnem nerazumevanju problematike prometne varnosti, o togi 'strokovni' srenji,

ki deluje kot neki imaginarni deus ex machina . . Res škoda besed! Javna razprava, kljub osamljenim glasom razuma, bo izzvenela v prazno, genialci in rešitelji življenj pa si bodo znova lastili nekoliko zboljšano statistiko zaradi posodobljene cestne infrastrukture. Dirkališče in nove poligone varne vož­nje pa bomo še naprej sanjali in preštevali kazenske točke, ki jih bomo nabirali, ko bomo divjali po cestah z neverjetnimi 62 km/h (na ta račun – 62 in 73 km/h – jih imam že šest! ).

A vendarle se spodobi, da vas ob tem zoprnem zimskem vremenu (že stotič! ) opozorim na preprosto in bistveno dejstvo: torbo s svojo glavo prenašate v lastnih rokah! Ni neprilagojene hitrosti, hitrost ne ubija. Le spoštujte jo in jo obvladajte po najboljših močeh, predvsem pa bodite kritični do lastnih vozniških sposobnostih. Niste in vam ni treba biti najboljši voznik na svetu. Poiščite lastne meje in se jih zavedajte, z nenehnim učenjem pa jih počasi dvigujte – pa se boste lahko požvižgali na vse neumne ter neživljenjske zakone.

No, naslednji korak je, da se bo treba sprijazniti z dejstvom, da živimo v represivni kvazidemokraciji (to ne leti le na Slovenijo, temveč tudi na EU) in svetu, ki poka po šivih. Če ne bi bil tako len, bi bil zagotovo revolucionar – sem pa le flegmatik.

No, bom počasi končal to kolumno, da ne bom spet poslušal Aljoše, da sem predolg in da preveč nakladam (prosil sem za dvostransko kolumno, pa mi je noče dati! ).

Samo še to. Ta konec tedna bomo v ljubljanski festivalni dvorani priče sklepnemu dejanju letošnje dirkalne sezone. Znova se bomo zbrali v cenenih oblekah in pobrali teh nekaj pokalov, ki smo si jih (bolj ali manj zasluženo) pridirkali v preteklem, no, iztekajočem se letu. Osebno menim, da je tovrstne prireditve že zdavnaj povozil čas, več pa vam bom povedal v naslednji kolumni. Če me že sprašujete: kuloarske novice o prihodnji dirkalni sezoni niso prav nič razveseljive.

A tudi o tem v nadaljevanju.

Vladimir Stankovič DD (dirkačev dnevnik)