Kam gre ta avtomobilizem? Sprva in zelo zelo dolgo ga je gnal entuziazem in želja po čem novem pa inženirske ideje pa še kaj. Skratka: idealizem.
Potem je v sedemdesetih letih nastopila ekonomija: nenadoma so se ljudje in z njimi tudi proizvajalci vprašali, koliko bencina (ali plinskega olja) požre ta in ta avtomobil. In na koncu je prišla ekologija ter vse, kar je povezano z njo: od regulativ držav in zvez pa do zavesti posameznika, ki avtomobil kupuje.
Lepi, idealistični časi so res dolgo trajali. Skoraj predolgo. Ni je knjige ali spletne strani, ki bi zmogla ali hotela zajeti vse, kar je vredno vedeti ali vsaj prebrati o avtomobilizmu. Meni, na primer, ne more iz glave gospod N. Cougnot, ki je izdelal neki smešen samohod, sestavljen iz šasije, parnega kotla in majhnega (v razmerju s prejšnjima elementoma) prenosa za pogon. Niti Le Jamais Contente, raketa na električni pogon, ki je z legendarnim Camillom Jenatzyjem prva presegla 100 kilometrov na uro. Pozor: pogon je bil električni (dva elektromotorja, 200 voltov, 25 kilovatov vsak), dan pa 29. april 1899! In avtomobil ni bil nemški!
Tudi stari Porsche je bil v svojih še deviških inženirskih letih bolj ‘električne’ sorte. Vsi, ki mislijo, da so bili najprej konji, potem pa avtomobili z motorjem z notranjim zgorevanjem, se hudo motijo. Ampak za današnje razmere se je šarm začel z bencinom, kar je prva ugotovila gospa Benz, ki je možu začasno zasegla njegov prvi avtomobil in se z mularijo odpravila kakih 30 kilometrov stran na obisk! In da je bilo še bolj zanimivo: gospe je zmanjkalo goriva, a se je znašla – v lekarni je kupila stranski proizvod pri izdelavi petroleja in se pripeljala domov. Lekarna se danes ponaša z imenom prva bencinska črpalka na svetu.
In danes? Tuhtamo, ali ima ta tudi 340 litrov prtljažnika, kot ga ima oni, in potem ugotovimo, da jih ima le 320, in rečemo, da je to brezvezna kanta. Človek, nikoli zadovoljen, se je prav s tem gonilom zapletel v začaran krog, ki je povsem izpustil šarm tehnike in v ospredje postavil (upam, da mi ne bo kdo zameril, tu sem to primerjavo uporabil povsem brez žaljivih misli) ‘židovske’ vrednote – kaj dobimo za en evro tu in kaj tam.
Kje so tisti časi, ko je moral biti voznik najprej mehanik . . Okej, to morda v vsakdanji uporabi res ni (več) prav uživaška reč, ampak da te pa sem ter tja avtomobil spomni, da ima dušo, je pa le prav, a ne?
Težava je v tem, da avtomobili nimajo več duše. Nepreklicno. Datum, ko je zadnja duša izdihnila, vestni statistiki (in nekateri srčni ljubitelji z mano vred) še iščejo, bo pa zagotovo znan v bližnji prihodnosti. In razvnela se bo nova debata.
Vinko Kernc
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord