Osemindevetdeset kolumn ali skoraj štiri leta sem z vami na straneh AM (tudi vi z mano, vsaj upam). Že ob pisanju prve sem si obljubil, da bom na tem mestu popolnoma iskren, da vas bom popeljal v zakulisje dirkanja brez vseh skrivnosti. Živim v prepričanju, da mi to bolj ali manj uspeva, in trdno verjamem, da se iskrenost, tudi če je včasih nadležna, izplača.
No, iskren bom tudi zdaj, to noč, ki se preveša s četrtka na petek. Pisati bi moral o nečem, kar bo aktualno šele prihodnji četrtek (ko bo AM v prodaji), a preprosto ne morem. Zgodaj zjutraj odhajam v Buzet, na finalno dirko letošnjega evropskega prvenstva, in vse moje misli so že tam. Verjemite, ni prvič, da me lastne misli prehitevajo.
Torej, vi berete kolumno in (recimo) že veste, kako se je vse izteklo. Jaz pa še ne vem! Poleg tega mi ta buzetska dirka preveč diši po koncu sezone (ki ga tako sovražim! ), po prihajajočem zimskem premoru in dolgih šestih mesecih dirkaške abstinence.
Žal to ni edina stvar, ki me nocoj obremenjuje. To sezono, ki je bila zares pestra, bi rad končal z vrhunskim rezultatom. Vem, da bi jo lahko, in vem, da na tej tehnično zelo zahtevni stezi lahko premagam vrhunsko evropsko konkurenco . . Le da moram to dokazati (in pokazati) tudi na stezi.
Veste pa, česa se najbolj bojim? Slabega oziroma spremenljivega vremena. Tistega, kar mi je letos večkrat pomešalo štrene. Naj bo sonce ali dež, samo naj bo enako v soboto in nedeljo! Zadnje dni sem postal prav obseden z vremensko napovedjo. Imam vsaj sedem različnih internetnih strani (ki niti približno enako ne napovedujejo! ! ), ki jih pregledujem 17-krat na dan . .
A spet! Na vreme ne morem vplivati in žal to ni edino, kar me obremenjuje. Istega dne bomo preuredili pol formule. Skrajšati bo treba prestavna razmerja v menjalniku. Za buzetsko stezo je 243 km/h največje hitrosti preveč, dovolj bo 'samo' 205 km/h. Skrajšali bomo tretjo, četrto in peto prestavo. Naneslo je, da moramo opraviti vse te posege tik pred dirko, zaradi česar sem živčen, kajti vedno se bojim, da bi lahko šlo kaj narobe.
Prepričani ste lahko, da me več ur ne bo v bližini formule, ker preprosto ne morem gledati, kako bodo moji mehaniki kopali po njej. Ta čas bom zapravil na stezi (prepeljal jo bom vsaj 15-krat v osebnem avtu), popil bom 12 kav, bral knjigo, postopal po boksih in dan bo hitro minil.
Buzetska dirka slovi tudi po izjemni petkovi večerji, ki jo organizator pripravi za vse dirkače v edinem mestnem hotelu. Nekaj istrskih fužev s tartufi se bo že prileglo, v postelji pa bom gotovo še pred 22. uro. In ko bom zaprl oči, se bo dirka začela! Od starta v rahli levi ovinek s polnim plinom do četrte prestave, zahtevno zaviranje pred levim ovinkom 'u rupi', znova pospeševanje do pete prestave . .
Čas v cilju pod 2:20! Ja, vse, kar je pod 2:20 v Buzetu, je zares vrhunski čas! In prevozil jo bom v mislih še enkrat in še enkrat in še enkrat . . In ja, dirka se začne vsaj v četrtek, konča pa nekje do srede. Sploh si ne predstavljam, da bi bilo lahko drugače!
P. S.: To kolumno bi moral napisati že v torek. Ne bi bila tako konfuzna in morda bi celo sam vedel, kaj sem želel napisati. Kakorkoli že, lahko noč. Buzet, prihajam!
Vladimir Stankovič DD (dirkačev dnevnik)
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja