Oni dan sem slišal razglabljanje dveh zrelih mož. Eden je bil očitno vznemirjen. Nekako takole je razpredal.
»Kot vzoren voznik pijem samo kavo. To je tista čudežna črna tekočina, ki prav ugodno deluje na razpoloženje. Večkrat sem se že vprašal, kaj bi pil, če Sulejman Veličastni ne bi 'pozabil' večje količine kave, preden je zbežal pri obleganju Dunaja. Ima pa kava mimo prijetnih učinkov tudi nekaj zelo skrivnostnega v sebi.
Ko smo sprejeli evro kot plačilno sredstvo, je bila moja kava, preračunana iz naših tolarjev, točno 71 centov, to je po starem 170 tolarjev. Ampak toliko je stala le kratek čas, kajti po dobrih dveh tednih so mi za kavo zaračunali v mojem bifeju že 80 centov. Na moje začudenje so mi pojasnili, da so seveda ceno kave zaokrožili, saj nihče ni imel tistega centa, ki tako ali tako ni imel nobenega pomena (? ) razen računskega. Blagajna češ da tudi ni imela vedno na zalogi dovolj drobiža, da bi ga vračali, saj je vsak prišel na kavo z evrom ali več, pa so s tem zadevo poenostavili in sedaj nimajo več problema.
Razlago sem seveda sprejel, saj tisti trenutek tudi sam nisem imel enega centa. To je trajalo več kot mesec dni. Potem pa sem bil nekega dne presenečen, ker je bila skodelica kave že en evro! Ko sem ponovno vprašal, zakaj ta podražitev brez predhodnega obvestila, je bil lastnik bara takoj pripravljen na temeljito pojasnilo.
Morala se je podražiti! Kava se je na svetovnem trgu podražila za pet odstotkov, bencin se je pri nas podražil s 84 na 86 centov, poleg tega so se še povišale plače in država vedno hoče še nekaj dodatnih dajatev. Če upoštevate vse to, potem je podražitev kave z 80 centov na en evro prenizka, in razlika gre seveda v škodo lastnika bifeja. To ni streseno iz rokava – kot sem trdil – ampak je izračunano z metodologijo konstrukcije cene kave!
S tem mi je dokončno zaprl usta. Na hitro sem sicer izračunal, da se je kava v skodelici resnično podražila z 0, 233 na največ 0, 245 evra, torej bi moral zaradi podražitve na svetovnem trgu kave plačati svojo kavo le 0, 012 evra več! To je krepko manj kot en cent. Ampak metodologija konstrukcije cene me je postavila pred uganko: da beseda metodologija pomeni znanstveni pristop k reševanju problema, o tem nisem dvomil, nisem pa razumel, kako deluje! To mora biti gotovo nekaj v zvezi z višjo matematiko, saj imajo isti pristop tudi nekateri drugi prodajalci, ki s kavo nimajo nobene zveze. Tako je na primer zelo podobno tudi s kruhom. V časopisu sem zasledil, da se je na svetovnem trgu pocenilo žito, s posebno metodologijo pa so proizvajalci kruha tega podražili.«
In kakšno zvezo ima to z avtomobili? Veliko: metodologijo. Dokler je cena sodčka nafte počasi naraščala, je neka metodologija redno dvigovala tudi ceno goriv. Zdaj je cena nafte padla na tretjino. Zakaj zdaj metodologija molči oziroma kako skrijejo dve tretjini padca surovine v nekajcentno pocenitev litra goriva?
Vprašano preprosto: zakaj potrebujemo metodologijo, če se je država drži le, ko je to všeč njej?
Vinko Kernc
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja