Ta tekst se je imel namen začeti drugače, definitivno naj bi se drugače končal, govoril pa naj bi o nečem čisto drugem. Pa žal govori o tem. Takšne dneve pač živimo.
Pred nekaj dnevi sem bil udeleženec v prometni nesreči. Nisem bil povzročitelj, bolj kot ne sem bil žrtev. Sedeča raca, čakajoča na šibre v perjanici zadka. Stali smo v koloni pred delovno zaporo, ko se mi je v zadek zaril nos. Nos, ki je pripadal češkemu tovornemu kombiju. Nič posebnega. Na stotine takšnih nesreč se zgodi pri nas in zadnje dni ponavljam razbolelim vlakninam svojega telesa mantro, ki mi jo je zaupal korekten in prijazen policist po obravnavi: »Na srečo je samo pleh!«
»Jap, ampak povejte to mojemu križu!«
Kakorkoli; naredilo je bum, družinski avto je šel v franže in znašel sem se na drugem voznem pasu. (Za dramatičen učinek: Vse se je dogajalo na viaduktu in še z malo več odločnosti bi me Čeh poslal navzdol. Oziroma navzgor.)
In zdaj tisti zanimivi del. Nekaj deset sekund sem obsedel v avtu. Računalniško rečeno – resetiral sem se. Preveril, ali udi in organi funkcionirajo in ali je zvok, ki ga slišim, cviljenje zobozdravniškega svedra ali zgolj sluh, ki se poskuša vrniti v ravnovesje …
Kako naša družba, odtujena, hladna in vase zaverovana, deluje, mi je jasno. Empatija se je zgubila v pisanju SMS-ov za lačne v Afriki, manire so ostale v prejšnjem stoletju … Ampak tega, kar se je zgodilo tistega jutra, res nisem pričakoval. Nihče se ni ustavil. Nobeden od voznikov ni preveril, ali sva udeleženca (se pravi povzročitelj in jaz) v redu. Strmeli so predse in vijugali med steklovino, da si ja ne bi poškodovali dragocenih pnevmatik.
Za trenutek sem pomislil, kaj bi bilo, če bi z razbito glavo nezavesten pritiskal na hupo, pa sem zgolj skomignil z ramo (z glavo nisem mogel) in zlezel iz razbitine. No, glavno presenečenje je imel ta nesrečni dan (seveda je bil 13.) še na meniju. Ne glede na to, kaj si mislim o brezglavi, nevarni in popolnoma neodgovorni vožnji, saj se je predor pred viaduktom svetil kot božično drevesce, ker je opozarjal na dela na viaduktu, sem pohitel proti povzročitelju, da preverim, ali je z njim vse v redu.
Mož, v bistvu ogromen fante s podobo pevca v češki metal skupini, je planil nadme. Prepoznal sem češke izpeljanke globalno priljubljenih kletvic v smislu debil, idiot, kreten. Nekaj trenutkov sem poskušal povezati te veličastne značajske lastnosti s stanjem v koloni, a fante se je še kar naprej usajal in prišla sva blizu fizičnemu obračunu.
Kar bi bilo noro ironično. Da prometno nesrečo preživim brez praske, potem pa me povzročitelj nabije. Iz konteksta sem razumel, da ne bi smel stati v koloni, ki naj je ne bi bilo, in sem se tako brez vsakega razloga ustavil na praznem viaduktu.
Bitje se je umirilo šele s prihodom Darsa, ko je krepak mož Čehu dal vedeti, da so stožci uporabni za različne namene, s prihodom policije pa se je junak očitno zavedel resnosti situacije in mi je izginil izpred oči.
Saj ne, da je prometna nesreča prijetna izkušnja. Ampak da je tako zelo neprijetna, pa tudi ni nobene potrebe. Lajanje, bevskanje in žaljenje, ki ga uspešno gojimo v naši družbi in se je zaredilo v obrekovalnicah medmrežja, se je očitno preselilo ne le v običajne medsebojne odnose, temveč tudi na cesto.
Ampak vožnja je že sama po sebi dovolj nevarna in kompleksna rabota, če pa je ne izvajamo ob popolni toleranci, spoštljivosti in upoštevanju vseh udeležencev, postane vsa reč le še eno področje, nad katerim spuščam zastor usmiljenja in pomilovanja.
Na srečo je zvita samo pločevina. V njej pa ječi hudo poškodovana humanost …