Lahko bi zapisal, da se je letošnja avtošportna sezona začela že sredi prejšnjega meseca z Motorsport salonom na GR v Ljubljani ali pa da se bo začela čez nekaj dni z relijem v Avstriji – v obeh primerih bi imel prav!
Druga izdaja razstave dirkalnikov v Ljubljani je prinesla nekaj zanimivih novosti, predvsem pa je bila priložnost, da pokažemo svoje dirkalnike v novih, bleščečih barvah, da se pohvalimo z opravljenim delom čez zimo in napovemo nove, bolj ali manj realne cilje v prihajajoči sezoni.
Prireditev, za katero močno upam, da bo postala tradicionalna, je še vedno v porodnih krčih, precej kruto dejstvo pa je, da v tem trenutku kaže realno sliko domačega avtošporta. Morda vam ni všeč, ampak hej, kam bomo prišli brez optimizma in vere v boljšo, svetlo prihodnost? !
Kakorkoli že, moja sezona se je začela v trenutku, ko sem prvič po dolgi zimi začutil (in še kako slišal! ) ropot osemvaljnika v svoji formuli. Ne morete verjeti, kako neskončni zimski meseci v hipu postanejo nepomembni in kako vse misli uidejo k prihajajočim dirkam, ki so zdaj že resnično pred vrati.
Letargijo mrzlih dneh odplakne val pričakovanj, in ko zaprem oči, sem že na startu prve evropske dirke v avstrijskem Rechbergu: 8.500 vrtljajev na startu, pospeševanje do pete prestave, zaviranje pred šikano … in tako ovinek za ovinkom do cilja in tako neštetokrat.
V resnici pa želim prve letošnje kilometre odpeljati na dirkališču, prvi start naj bi bil na dirki srednjeevropske cone v Rabcu, šele potem bo prišel na vrsto Rechberg. Ampak komu mar? ! Na prvo evropsko dirko želim letos priti popolnoma pripravljen in bolj kot vse drugo si želim prekiniti začarani krog 'majhnih' in neumnih napak.
Že sam sebi sem dolgočasen: enkrat so težava zavore, drugič senzor, potem neki konektor pa spet zavore ali karkoli brezveznega! Resnica je, da je v avtošportu potrebno nekaj sreče, še kako pa drži, da si tudi tu sam svoje sreče kovač. In za 99, 9 odstotka 'neumnih' napak sem kriv sam. Enkrat zaradi površnosti, drugič zaradi nevednosti, tretjič zaradi pomanjkanja denarja in tako znova … Ali sem govoril o začaranem krogu?
Po drugi strani pa se zavedam, da je vse to sestavni del avtomobilskega športa. Ni dovolj le sukati volan in tiščati 'gas'. Zato dirkači, v nasprotju z nogometaši, potrebujemo tudi kanček možganov.
Ti pomagajo tudi pri poslovnih zadevah. Res je sicer, da na tem področju pogosto odpove logika in si prisiljen pogoltniti marsikakšno grenko pilulo, toda vztrajnost in inovativnost na koncu pripeljeta do cilja – če je ta realno zastavljen.
Še preden se je začelo zares, si upam napovedati, da je pred mano težka sezona – tako na športnem kot na poslovnem področju. Ampak če bi se bal izzivov, bi ostal doma in pisal kolumne. Lahko verjamete, da ne bi bile dirkaške.
Vladimir Stankovič DD (dirkačev dnevnik)