V primerjavi s tem, kako so se razvili avtomobili v zadnjem desetletju, se zdi njihov razvoj v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja kot stopicanje na mestu: takrat je nov model prinesel največkrat le nov videz, pogosto bolj ali manj nespremenjene motorje (in še pogosteje skoraj nespremenjeno drugo mehaniko), tu in tam se je pojavil kak nov kos opreme.
A bili smo zadovoljni, pogosto tudi navdušeni.
Danes smo nestrpni: če nov model, četudi manj kot štiri metre dolg, nima vsega, kar smo vajeni od nedavno predstavljenih večjih avtomobilov, nanj gledamo s prezirom. Tudi od Clia zahtevamo ksenonske žaromete, pametni ključ, šest varnostnih blazin, pet zvezdic Euro NCAP, stabilizacijski ESP, parkirni zvočni pripomoček in samodejno klimatsko napravo. Še včeraj je bilo vse našteto namenjeno najdražjim avtomobilom prestižnih blagovnih znamk.
Jasno, kriteriji so se hitro dvignili, navaditi se na nekaj dobrega, koristnega ali le prestižnega pa sploh ni težko. Težko je potem le dojeti, da vse skupaj prinese tudi dodatno maso, zahtevnejše vzdrževanje in povsem na začetku tudi višjo ceno. Ampak ko tehniki ponudijo in ko vozniki osvojimo, je jasno, da brez nekaterih stvari potem resnično ne gre več.
Ujčkanje in crkljanje s samodejnimi nadgradnjami obstoječih znanih stvari je nepotrebno, saj vozniku le dajejo potuho in ga osvobajajo od aktivne udeležbe, se pravi razmišljanja o vožnji. In mu dajejo več časa, ki mu lahko rečemo tudi dolgčas, takrat pa mu začnejo po glavi rojiti neumnosti. Na primer telefoniranje, ki je verjetno res z naskokom najbolj odvračajoče od vožnje in s tem potencialno nevarno tudi za druge udeležence v prometu.
Stabilizacijski program, ki v zadnjih generacijah resnično odlično deluje, kar pomeni, da je postal boljši od večine tudi najboljših voznikov celo na dirkališču, je (poleg elementov pasivne varnosti) tisti del opreme, ki brez dvoma spada (vsaj na zahodu) v paket najbolj nujnih, potrebnih in zaželenih dodatkov.
Je pa prav v zvezi z njim zanimiv fenomen: ljudje, kupci avtomobilov in vozniki, ki so večino časa, prebitega za volanskim obročem, del množice, ki nemo sledi napredku, ki ga ustvarjajo tehniki in strategi avtomobilskih tovarn, so dvignili glas. Kaže, da je šlo predaleč: za stabilizacijski program so, vsaj oni, ki se imajo za bolj dinamične, športne voznike (in kot kaže, jih je dovolj), zahtevali gumb za izklop. Trajalo je približno desetletje, a večina proizvajalcev zdaj (spet) opremlja vsaj tiste bolj športne avtomobile z možnostjo izklopa.
Ker kot pravijo: avtomobil, ki nima gumba 'OFF' za stabilizacijski sistem, ne more biti športen. Ni namreč pomembno, kako hitro, ampak kako zabavno.
Vinko Kernc