Poglavje o opremi avtomobila smo vzeli že za tako samo po sebi umevno, da včasih (tudi mi) pozabljamo, kako jo razumeti.
Prodajalci imajo seveda svojo klasifikacijo: žep na levem sedežu, žep na desnem sedežu, paket 1, paket vidljivost 3, paket zima 4, leva preproga spredaj, komplet žarnic . . Pa se nabere na seznamu za list A4 drobnega tiska opreme. Mi smo seveda bolj kritični, pa niti ne toliko kritični kot realni. Žarnice niso oprema, no, ja, so, ampak če so obvezne, jih je dajati na seznam približno tako, kot če bi dodali še zavore, volan, merilnik hitrosti in podobno. Skratka: povzamemo tisto, kar ni nujno, in skušamo opremo uvrstiti v tri kategorije: v udobje, varnost in tehniko. V udobje gredo ogrevani sedeži, v varnost sledljivi žarometi in v tehniko potovalni računalnik.
Pa se pogosto spomnim obdobja, ki človeku v srednjih letih niti ni tako neznano – le približno 15 let nazaj. Današnji seznam bi bil skoraj prazen. In potem vedno razmišljam, kaj od vsega tega (kar je danes) je tisto, kar voznik res potrebuje, kaj je življenje z avtomobilom naredilo lažje, upoštevaje v veliki meri tudi strošek, ki pride s tem zraven.
Kar dolgo je bil ta seznam kratek: nastavljiv volanski obroč, osrednja ključavnica, daljinska osrednja ključavnica, električni pomik šip in klimatska naprava. Bolj ali manj je to to. Ampak vse to sploh ni ne vem kakšen dosežek – nastavljanje volanskega obroča je rešljivo s preprostim mehanskim dodatkom, elektrifikacija šip z dvema žicama, stikalom in elektromotorčkom (davno prej so ga imeli otroški vlakci), daljinskost z (najprej infrardečim) oddajnikom (televizijski aparati so ga imeli že 15 let prej) in le klimatska naprava je zahtevala nekaj več mase in znanja, pa še to so Američani ponujali že 50 let prej. Skratka, napredka v tem je bilo bolj malo. Da ne govorim, da so imela potniška letala ABS že leta.
Potem so se leta dogajale reči, ki pravzaprav niso razložljive – danes utor za pločevinko da, jutri utor za pločevinko ne. Se pravi: marsikatere uporabne, čeprav morda na videz zanemarljive malenkosti se ponekod še danes niso navadili uvrstiti v seznam stalnic.
Večina drugega, kar so dodajali skozi leta, je bilo bolj megla, ki se je zdela »uau, glej, kaj ima«, pa se da povsem normalno živeti tudi brez tega. Šele zadnji čas je spet prinesel nekaj uporabnih dodatkov. Najprej ESP, ki je postal neutrujajoč, potem radarski tempomat, ki je (lahko, ni pa nujno, odvisno od izvedbe) zelo uporaben (predvsem pa z naskokom bolj od klasičnega), pa vhod USB za predvajanje glasbe formata MP3 prek avdiosistema v avtomobilu – in pri tem se sprašujem, zakaj tega ni v vseh avtomobilih že osem let.
Tole je seveda pomanjkljivo naštevanje, morda bolj v razmislek – da človek pogleda v seznam opreme svojega avtomobila in trezno razmisli, kaj od tega RES potrebuje, kaj je megla in kaj je itak samo po sebi umevno.
Vinko Kernc