Kolumna: Marko Radmilovič - Osebna asistenca

Zadnjič so mi omogočili nekaj deset kilometrov v sedlu BMW-ja R 1250 RT. Vsi motoristi vedo, o kom ali čem govorim. O praočetu vseh potovalnih motociklov. Vsaj na evropskih tleh.

9. 7. 2021

Motocikel spremljam že desetletja, z zadnjo evolucijo pa me je zmedel. Med vso elektroniko, ki se je prikradla v svet dvokolesnikov, so Bavarci nanj privijačili tudi aktivni tempomat. Radarski tempomat. ACC, kot se reče uradno, ampak saj vsi veste, o čem govorim. O napravi, ki vzdržuje tako hitrost kot tudi razdaljo med voziloma, po potrebi pa hitrost zmanjša, da razdaljo ohrani. Ter tudi zavira in pospešuje. Rešitev, ki že dolgo ni več novost v avtomobilskem svetu, se je zdaj preselila tudi na motocikle.

Že na samem štartu sem imel nekaj tehtnih pomislekov na teoretski ravni. Smisel motociklizma je v tem skoraj neznatnem gibu desnega zapestja in pri bolj športno naravnanih voznikih še v stisku dveh ali treh prstov leve roke. Znotraj tega se odvija vse motociklistično vesolje, in če to prepustiš stroju – v čem je sploh še smisel vožnje na dveh kolesih? Seveda se z odločnejšim gibom zapestja dogajanje zgosti in gre precej hitro, ampak kljub sodobnemu diaboliziranju dvokolesnika je takšna vožnja še zadnji košček svobode v tem prereguliranem svetu. Imamo torej radarski tempomat na motociklu. Težko zapišem, da gre za kapljo čez rob, ampak z vsemi temi asistenčnimi sistemi si nisem na ti niti v avtomobilu.

Recimo. Sedem v avtomobil, peljem nekaj kilometrov, ko začne volan vibrirati kot ambici­ozna igračka za odrasle. Avtomobil me ves čas na nekaj opozarja in od torture stroge to­varišice v tretjem razredu mi nihče ni tako vztrajno in tako nadležno težil. Potem rudarim. Po menijih kopljem, kopljem. Iščem nastavitve in jih počasi izklapljam eno za drugo. Tega asistenta, onega asistenta, to opozorilo, ono opozorilo. Najbolj všeč mi je opozorilo za zapuščanje voznega pasu. Hudiča, če se nisi sposoben peljati med dvema črtama, potem res ne sodiš na cesto!

Ko opravim z vsemi temi pomočniki, ko avto ogulim do bistva, kot sta ga razumela Daimler in Benz, pa se šele prav začne. Naenkrat se začne avto pritoževati, ker se še nisem z niči­mer povezal. In ker še nisem izkoristil nobene multimedijske ponudbe. In ko jo hočem, me poduči, da ne morem, če se premikava. Skratka, to, kar naj bi bila komunikacija s strojem, ki je sinonim učinkovitosti, postane nočna mora. Pa sem šele nekje sredi evolu­cijske lestvice. Hočem povedati, da obstaja seveda mularija, ki se z avtom na veliko zabava, še preden z njim prevozi prvi kilometer, še vedno pa so na cestah tudi seniorji, ki so svoj prvi avto kupili v časih, ko so v križiščih še stali miličniki. Za te morajo biti asistenčni sistemi preddverje pekla.

Če bi bile asistence standardizirane, bi še šlo. Ampak vsak avtomobilski proizvajalec vidi bodočnost po svoje. Lastništvo sicer uporabo teh naprav poenostavi, ampak še vedno gre za sisteme, ki so delno, slabo ali pa sploh ne integrirani v vozniško izkušnjo. Jasno, da gre za varnost in da rešijo marsikatero zagato, a po drugi strani nam stružijo že tako ali tako zakrnele vozniške občutke. Postanejo bergla, osebna asistenca, ki ti jo predpišejo, še preden je zares potrebna.

Sam poskušam vožnjo ozavestiti do skrajne točke, kar pomeni, da naj mi razen vožnje same ne bi nič drugega kratilo tako pozornosti kot užitka. A se mi zadnje čase vse prepogosto dogaja, da mi pogled uhaja k napravicam. V vznemirljivi svet digitalnih sladkorčkov, da poskušam kar med vožnjo zadovoljiti mokre sanje avtomobilskih snovalcev.

Po moji sicer analogni pameti bi morali načrtovalci naše mobilnosti brati Malega princa. »Bistvo je očem nevidno!« »Da, lahko nam posodobite prevoz v smislu absolutne varnosti in udobja, ampak ni se treba vsako minuto hvaliti s tem!«

In kot se vedno zgodi jeznim možem, kot sem v tem zapisu sam – postanemo svetel zgled oportunizma. Tistega BMW-ja sem zajahal in se ob kresu z vklopljenim aktivnim tempomatom odpeljal iz Ljubljane v Maribor.