Neka ljudska modrost pravi, da je v vsaki slabi stvari nekaj dobrega. Kaj pa je lahko dobrega v kataklizmi?
Tragedija se je začela z video smešnicami. Dva tepca sta se s štirikolesnikom zapodila v poplavljen podvoz in se na drugem koncu prevrnila. Potem je prišla povodenj. Potem so prišli televizijski posnetki. Med prvimi iz Črne; sem videl dva tipa na kros motorjih, ki sta hrumela med naplavinami … Pomislil sem: »Pa kaj motoristi res nimajo nobenega sočutja? Nobene zdrave pameti? Medtem ko ljudje trpijo, se oni prevažajo po brezpotju …«
Šele pozneje sem zvedel, da sta bila fanta na motorjih del skupine, ki je s terenskimi motocikli z najnujnejšim oskrbovala odmaknjene in od sveta odrezane kmetije. Zaradi svojih vnaprejšnjih, pavšalnih in kritizerskih razmišljanj sem se počutil prav bedasto. In če kaj, so nas katastrofe letošnjega poletja ponovno spomnile, kako smo odvisni od mobilnosti, od cest in od avtomobilov, skratka od tem, ki se jih lotevamo v pričujoči reviji.
Včasih, ko kdaj kaj popijem ali ko se počutim še posebej samozavestnega, razlagam (vsakomur, ki se mu ljubi poslušati me), kako je ni ceste v Sloveniji, ki je nisem prevozil!
Teoretično gre za širokoustenje, a praktično so me moj poklic, moja radovednost in moja motoristična strast resnično odpeljali po vsej državi. Seveda govorim o cestah izven očitnih. Izgubljal sem se med stezicami Goričkega, poznam Brkine, Pohorje, Trško goro, Kozjansko, Lendavo in seveda Koroško. Tu pa tam se res najde smer ali cesta ali pot, ki jo prevozim prvič, a resnično jih je malo.
In te dni sedim pred televizorjem ter kot začaran gledam uničujoče posnetke. Številne ceste, ki so umrle, sem osebno poznal; prenekateri mostovi, ki jih je odneslo, so bili moji prijatelji. Ali vsaj znanci. Saj jih bodo popravili, nadomestili, na novo zgradili, ampak nikoli ne bo več isto. Težko si predstavljam, kakšna izguba so te ceste za ljudi, ki tam živijo in jim predstavljajo življenjsko pomembno komunikacijo, a verjemite, da je težko tudi popotniku, ki je cesto prevozil enkrat ali dvakrat v desetletju, pa mu je kljub temu prirasla k srcu. Nekatere ceste so sicer navajene, da jih odnaša – recimo iz doline Idrijce proti Žirem –, a za večino je bila avgustovska povodenj božja kazen.
Neka ljudska modrost (ki je sicer kot vse ljudske modrosti neposredna in skoraj nesramna) pravi, da je v vsaki slabi stvari nekaj dobrega. Kaj pa je lahko dobrega v kataklizmi? Mogoče le to, da bo spodbudila spremembo v našem mišljenju in dejanjih … Toliko tega smo vzeli in razumeli kot nekaj samoumevnega. Promet, ceste, avtomobile, mostove in javni prevoz. Tudi (in sploh ne nazadnje) dostavo, ki jo vsakodnevno zahteva galopirajoče potrošništvo. Če bomo na vse to začeli gledati in skrbeti bolj pozorno, spravljivo in celo poglobljeno, bo iz te povodnji izšlo nekaj dobrega.
Ko novinarji v medijih predstavimo ali avtomobil ali motocikel, seveda ne pomislimo na trenutek, ko lastnik opisanega vozila čez nekaj mesecev rešuje najprej golo življenje in življenja najbližjih, takoj zatem pa poskuša umakniti na varno avtomobil. Zgodbe o (uničenih) avtomobilih so namreč stalnica žalostnih zgodb televizijskih poročil.
Koliko čustev, tudi strahu in poguma, se skriva v našem odnosu s cestami in vozili. In kako zelo nam po drugi strani preživeli avtomobili in motocikli pomagajo v nesreči.
Če končam: fantje, ki so s svojimi kros motocikli reševali v Črni, so se – verjamem – pri marsikom več kot odkupili za svoje razgrajanje po gozdovih.