V vedno bolj utesnjeni vsakdanjosti, ko se – največkrat prostovoljno – zapiramo v zlate kletke digitalne realnosti, je prvi odziv človeškega v nas – cesta. Vožnja. Pobeg.
Deževalo je vso pomlad. V dolgih curkih, neprestano in vztrajno. Ljudje so se držali doma ali zlovoljno v službah in vili roke nad težavami, ki jih je povzročil dež. Kot večina sem z muko odhajal iz hiše. Avto je imel brisalce vklopljene ves čas, motocikli so me gledali z žalostnimi žarometi. Bilo je bedno in eden najlepših časov je odplaval po naraslih vodotokih.
Potem pa končno majska sobota. Sonce, prazen urnik, prazna glava in poln rezervoar. Šel sem na cesto. In z mano vsa preostala Slovenija. Kot bi se zbudili iz otopelosti, iz dolgotrajnega sna, smo se ljudje podali ven. Kratek krog sem imel namen prevoziti po cestah in poteh svete štajerske zemlje.
Kakih dvesto kilometrov. Ceste so bile polne. Vsi in vse je bilo na njih. Udeleženci moto zbora so brenčali kot čebele, ki najdejo posebno slastno pašo, v Velenju so hrumeli dirkalniki, penzionisti so v prikolicah vozili vrtno zemljo, s katero bodo oplemenitili solato na vikendu. Množice so se valile proti piknik placem, starši so otroke vozili na tekmovanja, mladi zaljubljenci so se namenili na sladoled, rekreativci so skrbeli za telo, dopustniki za duha.
In bili so v vseh mogočih vozilih, ki jim je dovoljeno na cesto, nekateri celo v takšnih, ki jim ni.
Avtomobili vseh vrst – postavljaški predstavniki slovenskega blagostanja, ljubitelji starodobnikov, celo kolono ameriških avtomobilov sem opazil. Postarani motoristi s svojimi konjički iz sredine devetdesetih, kmetje s traktorji, kolesarji s Primoževim dresom, mopedisti, skuteristi, dirkači in šleve.
Vse se je zbralo na cesti in – kar je najbolj neverjetno – nihče ni norel, hupal, preklinjal, prehiteval … Ena sama velika kolona strpnosti, ki je srečna že zgolj zaradi dejstva, da več ne dežuje in da jih je dežela, umita in sveža, pripravljena sprejeti. Sam sem bil del te množice. Nizal ovinke, užival v bežanju pokrajine, križišč obcestnih tabel, svežega sena na poljih. Lep dan je bil na cesti.
Zvečer sem razmišljal, kaj nam je bilo vsem voznikom tistega dne skupnega. Kolektivni odziv po uničeni pomladi na prvi lepi dan vikenda je bil: »Ven, na cesto!« Cesta ni bila prometnica, infrastruktura ali kakor koli drugače jo imenujejo veliki magi mobilnosti. Bila je pojem, simbol, izhod v človekovo svobodo. V vedno bolj utesnjeni vsakdanjosti, ko se – največkrat prostovoljno – zapiramo v zlate kletke digitalne realnosti, je prvi odziv človeškega v nas – cesta. Vožnja. Pobeg.
In zato me tako zelo motijo razprave o mobilnosti, o prihodnosti prometa in vse podobne čveke, ki so zasedle javni prostor. Ker gradijo na učinkovitosti, na želji po profitu, na hitrosti in brezčutnosti ekonomske mobilnosti. Povsem pa izključujejo duhovno plat naše vožnje. Tisto duhovno plat, ki je človeka, ko se je prvič pustil premikati silam zunaj njega, za vedno spremenila. Ko ti je vseeno, na čem ali v čem sediš, kot ti je vseeno, kateri energent iz nedrij matere zemlje zlorabljaš; in ko ti je vseeno, kje boš kdaj. Ko gre za čisto rezanje etra in ko je nuja po premikanju ekvivalent nuji po bivanju.
Vsem kreatorjem naše bodoče mobilnosti tako polagam na dušo: ne pozabite, da smo ljudje tudi duhovna bitja. V vsem, kar počnemo, je tudi delček naše duše. In čeprav si pod izrazom »duhovno potovanje« predstavljamo vse kaj drugega, je to lahko tudi pot prek Vojnika in Dobrne do Velenja in nato mimo Mislinje in Slovenj Gradca ob Dravi nazaj v Maribor.
Preberite še: Razmišljanje Matjaža Korošaka: Kaj nas na cestah čaka poleti?
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja