Besedna zveza poceni dirkanje je možna le v pravljicah, še prej pa v znanstveni fantastiki. Debata o tem, kaj je (za koga) poceni, je nekaj popolnoma drugega. Tam, na spolzkem področju relativnega, lahko govorimo o poceni dirkanju. In tam, kje je močna želja, je tudi pot. Vse, kar potrebujete, je malo balkanske iznajdljivosti, veliko improvizacije in dirkaška strast. No, veliko dirkaške strasti.
Te ne manjka Miru Marinšku, nekdanjemu dirkaču, ki poleg dirkaške vzgoje svojega sina počasi, a vztrajno gradi 'dirkalno štalo', ki ob formuli Renault vsebuje še Porscheja, par Seicentov, Alfo in pokalnega Clia. Najnovejši član Mirove dirkaške družine je zanimiv novinec, Fiat Punto, ki sem ga preizkusil na logaškem Blagomix Racing Parku.
Ob bok Puntu je svoj izdelek predstavil še en entuziast, ki prihaja iz drugačnih dirkalnih vod. Reli voznik Miran Kacin je, predvsem z mislijo na reli, ponudil poceni dirkanje v podobi Dacie Sandero. Ker reli spada med najbolj zahtevne panoge avtomobilističnega športa (tudi najdražje), je ideja o poceni vstopnem dirkalniku več kot dobrodošla. Seveda se je že ob prvih omembah Dacie v dirkalnem kontekstu del športne javnosti zmrdoval nad 'plebejskim' poreklom tega avtomobila in vsi slovenski 'svetovni prvaki' bi raje gonili nekaj z bolj zvenečim imenom in, jasno, z mnogo več 'konji'. A realnost je popolnoma drugačna ter neizprosna: ne moreš na fakulteto, če ne končaš osnovne šole!
Oba dirkalnika, ki sta za zdaj še prototipa, poleg tega, da sta po naključju enake barve, ponujata svojim bodočim lastnikom ali najemnikom tudi približno enako: prve korake v dirkalni svet po zelo zmerni ceni.
Zaradi skromne motorne moči (okoli 100 'konjev') za hitro vožnjo se je treba pri obeh zelo natančno držati vseh dirkaških prvin: idealne linije, pravočasnega zaviranja ter 'prinašanja' hitrosti v ovinek. Sandero se v ovinkih nekoliko manj nagiba kot Punto, oba avtomobila pa na splošno dajeta izvrsten občutek kompaktnosti. Tudi na skrajni meji ter pri (pre)poznem zaviranju sta oba lepo vodljiva in vožnja z njima iz kroga v krog postaja večje zadovoljstvo, nenehno iskanje popolnosti v natančnosti pa adrenalinski izziv, ki bi utegnil zamikati tudi kakšnega bolj izkušenega dirkača, in ne le začetnika.
Čeprav sta oba projekta odlično zastavljena in oba dirkaška izdelka kakovostna ter prilagojena svojem namenu, je zelo težko in nehvaležno napovedovati njuno prihodnost. Sam bi rad bil optimist, a dokler vse skupaj stoji le na hrbtih navdušencev, je neznank preprosto preveč. Zato močno upam, da bo tako Marinšku kot Kacinu uspelo pridobiti širšo podporo uradnih uvoznikov, poslovnih partnerjev in ne nazadnje Zveze za avtošport AŠ 2005. Potem morajo le še prepričati nadobudne mlade dirkače, da je nujno začeti v osnovni šoli in da pri dirkanju ni bližnjic. A tudi to utegne biti trd oreh!
Vladimir Stankovič DD (dirkačev dnevnik)
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol