Po treh zmagah na sevniški dirki (letos je odprla domačo sezono gorskega hitrostnega avtomobilizma) sem bil tudi letos favorit za zmago v skupnem seštevku. Sam sem bil precej optimističen, vedel pa sem, da bosta najbolj nevarna tekmeca Zajelšnik in Fajkuš s hitrima prototipoma, saj jima je počasna in ozka, a tehnično zahtevna proga med Impoljco in Studencem bolj pisana na kožo kot moji (nekoliko močnejši) formuli.
Sicer pa je zgodovina mojih nastopov na dirki v Sevnici zelo pestra. Zaznamovana je s porazom za pičlih sedem desetink (v seštevku treh voženj! ) leta 1995 ter z izjemno zmago leta 1996, ko mi je uspelo premagati vso domačo in mednarodno konkurenco v razredu N 2000. V Sevnici sem leta 2003 prvič preizkusil takrat novo formulo 3, lani pa je bila to dirka, na kateri sem prvič po suhi progi pognal formulo 3000.
Na podlagi svojih zelo natančnih dirkalnih analiz sem v vseh teh letih razvil še posebej prefinjen občutek za projekcijo časov posameznih voženj. Že teden dni pred dirko sem napovedal čas, ki ga bo treba doseči za zmago: 1 minuta in 56 sekund! In nisem se zmotil!
Po sobotnih treningih je kazalo zelo dobro in na nedeljski dirki sem se bil pripravljen spustiti celo pod 1:56. Ampak ‘pripravljenost’ še ne pomeni zmage! V prvi vožnji mi je nekoliko pretirana previdnost na vlažni progi prinesla poraz. Najhitrejši čas dirke v tretji vožnji, ki je štiri sekunde boljši od mojega lanskega dosežka, pa je bil le slaba tolažba, a dobra popotnica za nadaljevanje sezone.
Kakorkoli že, poraz je treba športno sprejeti. Iskreno sem čestital zmagovalcu Patriku Zajelšniku, ki je odlično odpeljal vse tri tekmovalne vožnje in je tokrat zasluženo zmagal. Obljubil sem mu ‘oddolžitev’ na Rogli!
P.S.: Moj ‘trening’ avto v Sevnici je bil Fordov veliki enoprostorec Galaxy. Tem avtomobilom že od nekdaj nisem posebej naklonjen, moram pa priznati, da me je Galaxy z dvolitrskim turbodizelskim agregatom, ki premore 146 ‘konjev’, navdušil! Pa niti ne toliko s samoumevno prostornostjo in z razkošjem kot z odličnimi zmogljivostmi ter z izjemno lego na cesti. Avto se je odlično obnesel pri ekstremno poznem zaviranju, med vožnjo skozi ovinke se ni pretirano nagibal, prenos moči na notranje pogonsko kolo pa je bil zadovoljiv tudi pri pospeševanju iz zaprtih ovinkov – kot da ne bi bil enoprostorec za prevoz sedmih potnikov! Če dodam, da niti med najbolj neusmiljenim preganjanjem poraba nafte ni dosegla dvomestne številke, potem pa vam bo jasno, zakaj bi si tudi na prihodnjih dirkah želel prav ta avto.
Vladimir Stankovič DD (dirkačev dnevnik)
Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del