Poklic policista ni lep; če nič drugega, jih vsaj približno polovica avtomobilistov ne mara. In v takšni koži biti, živeti in opravljati delo ni lahko, še manj pa prijetno. A to je pač njihov problem.
Da bo zadeva čim bolj razumljiva, bom poskušal biti kratek in se poskušal vzdržati nepotrebnih pesniških prijemov.
Sreda, 11. avgust, osma zvečer, križišče Linhartove in Dunajske v Ljubljani, dve prometni nesreči z majhno gmotno škodo in brez poškodovanih. Iz bližnje slaščičarne štirje polnoletni ob limonadi opazujemo dogajanje. K vsaki od obeh nesreč (med seboj oddaljenih kakih 100 metrov) kmalu pride po ena policijska patrulja.
Po Dunajski proti centru mesta pripelje tretja policijska patrulja, prižgane modre luči, zavije levo na Linhartovo, obrne na koncu otočka prek dvojne črte nazaj proti Dunajski, ustavi pred rdečo lučjo, zapelje 100 metrov vzvratno, nato pa še enkrat prek dvojne neprekinjene črte zavije za 180 stopinj in ustavi na avtobusni postaji pred avtomobiloma, udeleženima v prometni nesreči. Če pokrijemo modre luči, so tole trije hujši prometni prekrški.
Stopim zraven, vljudno počakam, nato vprašam policista, ali ve, kaj je storil. Že v tretji alineji dialoga me odpravi, češ da se nimava več kaj pogovarjati; da je to (pokaže na srajco) njegova številka (sedem mest ima! ), se obrne in nadaljuje delo.
Ne toliko zaradi prekrškov, predvsem zaradi arogance pokličem 113 in poskušam prijaviti domnevno kršitev. Moj namen se je zdel bolj lajanje v zid, a me čez nekaj minut vseeno pokliče drugi človek z istega naslova in mi svetuje, naj podam pisno prijavo na ljubljansko Kotnikovo ulico, kjer naj bi te reči urejali.
A poglej: v času tega kratkega pogovora pripelje zdaj že četrta patrulja po Linhartovi od Žal, zapelje prek dvojne črte, ustavi ob tretji patrulji (tisti, ki je prej storila tri prekrške), zdaj prižge modre utripajoče luči, postoji tam kako minuto in odpelje prek dvojne črte nazaj na pravi vozni pas in izgine.
V prometni nesreči, ki je bila osrčje dogajanja, je imel en avtomobil zamaknjen levi žaromet pa še nekaj malih prask in ena patrulja je že opravljala postopek.
Naj me zdaj kdo prepriča, da so bile utripajoče modre luči dveh naslednjih patrulj nujne in da je bilo pet zaporednih prekrškov v roku desetih minut prav tako nujnih; da to ni bila zloraba pristojnosti.
Mi je pravil skuliran policaj iz druge patrulje: »Vsi smo krvavi pod kožo.« Ja, res je. Ampak naj to velja v obe smeri ali pa v nobeno.
Bil sem toliko prijazen, da sem zadevo res prijavil. Poročilo sledi.
Vinko Kernc