Moja negotovost oziroma zaskrbljenost pred prvim letošnjim nastopom (na katero sem opozoril že v prejšnji kolumni) se je pokazala kot popolnoma upravičena. Kljub skrbnim zimskim pripravam so zadeve v zadnjih dneh ušle kontroli.
Začelo se je z zamudo v Italiji – prenovljen motor formule 3000 je prišel le 14 dni pred začetkom sezone, kar je povzročilo pravi domino efekt! V moštvu nam ni uspelo dokončati priprav in zaradi tega je v vodo padel tudi prvi nastop z Radicalom SR3 v Nemčiji.
Vrhunec je bilo nesrečno torkovo testiranje na Grobniku, le tri dni pred odhodom v Avstrijo. V hudem dežju sem najprej zletel s proge in nekoliko poškodoval Radicala, le nekaj minut za tem pa smo poskušali zagnati novi motor formule 3000, a nam ni uspelo! Šele čez dva dni (dan pred odhodom na Rechberg! ) je to uspelo italijanskemu elektroniku, ki pa je v Ljubljani opravil le polovično nalogo – nobena izmed pridobitev, kot so startni program, power shift in traction control, ni delovala!
Tako sem se v Rechberg, ki sem ga letos pričakoval poln optimizma, odpravil v skrbeh. Pa ne samo zaradi motorja. Bolid smo obuli v nižje gume, zaradi novih predpisov smo ga morali povišati ter bistveno znižati zadnje krilo. Da bi ob vsem tem že po treh treningih na hribu ujel prave nastavitve, bi bil čudež. Pika na i pa je bilo to, da nisem dobil novih zavornih ploščic z Dunaja . . Ali naj sploh še naštevam težave?
Ko smo po prvem sobotnem treningu ugotovili, da je le eden izmed treh elektronskih režimov delovanja motorja še kolikor toliko uporaben, sem se sprijaznil s tem, da tokrat ne morem razmišljati o rezultatu ter da moram to dirko čim bolj izkoristiti za iskanje optimalnih nastavitev podvozja. Do tretjega treninga smo precej napredovali in pred nedeljsko dirko sem že znova razmišljal o čim višji uvrstitvi.
Drugačne razmere na progi, predvsem veliko toplejše vreme, pa so znova vse postavile na glavo! Že prvo zaviranje pred šikano me je opozorilo na izjemno nepredvidljivo obnašanje zadka bolida. Še trikrat za tem sem ga pri velikih hitrostih komaj obdržal na cesti, četrtič pa mi to ni uspelo (tudi zaradi olja na progi). Vsaka možnost za solidno uvrstitev je dokončno splavala po vodi (olju)! Pred drugo nedeljsko vožnjo smo se temeljito lotili nastavitev in s požrtvovalnim delom mojih mehanikov (ki zadnjih 14 dni niso imeli počitka! ) nam je uspelo odpraviti večino težav s podvozjem. Sedmo mesto s časom, ki me je le potolažil in nikakor ne tudi zadovoljil, pa je le nakazalo, da smo na dobri poti. To verjamem tudi zaradi zmogljivosti novega motorja, ki sem jih naslutil. Kljub težkemu vikendu sem pred nadaljevanjem sezone zelo optimističen.
Da smo prestali porodne krče, si še ne upam reči. Pred moštvom je še ogromno dela, upam pa, da bo slab začetek sezone prinesel veliko boljše nadaljevanje.
Vladimir Stankovič DD (dirkačev dnevnik)
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord