Včeraj me je prijatelj vprašal, ali menim, da je res mogoče značaj voznika povezati z njegovim avtomobilom. Hm . .
Tale revija je že v letih kmalu po nastanku, ko se ji je reklo še 'Avto', objavila nekoliko hudomušen članek z naslovom 'Povej mi, kakšen avto voziš, in povem ti, kdo si'. Jasno, vse skupaj je bilo zavito v šalo, ampak šale nastajajo na račun nečesa, kar obstaja. Rekli bi: kjer je dim, je tudi ogenj.
Na to vprašanje bi resno lahko odgovoril edino kak psiholog in nekje sem prebral, da se pogosto značaj človeku, ko sede za volan, spremeni. Verjamem.
Malo manj resno bi lahko odgovoril v glavi pospravljen človek, ki je pogosto v prometu in ki načrtno spremlja dogajanja okrog sebe.
Pa sem mu po mojem mnenju zelo objektivno opisal svojo nedavno pot v Celovec in nazaj.
Najprej mi je neki tovornjakar zaprl pot pri prehitevanju na avtomobilski cesti, in potem še dva za njim. Nič nevarnega, ampak treba mu (jim) pa ni bilo. Jaz sem moral precej zmanjšati hitrost, kar bi se v ekološkem jeziku slišalo kot metanje energije v smeti oziroma nepotrebno dodatno onesnaževanje, saj sem moral nato znova pospešiti, energetske bilance pa so menda vsaj od daleč znane vsakomur, ki je poslušal fiziko v nekdanjem sedmem razredu osnovne šole.
Potem se je neki Avstrijec mirno peljal pred menoj po prehitevalnem pasu; na desni je imel na tej najini pet kilometrov dolgi avanturi večkrat dovolj prostora, da bi se umaknil, pa se ni. Avstrija, hribi . .
Potem sem (k sreči obakrat v nasprotni smeri) prek prelaza čez Ljubelj srečal precej razčlenjeno skupino kakih 50 (morda pa celo več) motociklistov, ki so očitno ljubili to cesto. Nič hudega, povsem razumem. Ne razumem pa dveh stvari: da jih sploh spustijo na cesto s tistimi le na pol voznimi izdelki (dvometrske prednje vilice . . ) ter s čeladami v slogu mešanice starih Gotov in srednjeveških vitezov (kar je nekako podobno, kot če bi se v avtomobilu pripel z vezalko namesto z varnostnim pasom) in da pustijo, da se za njimi nabira kolona, ker so prepočasni še za avtobuse.
Potem sem (k sreči v nasprotni smeri) videl voznika Beemveja (motocikla), ki je prehiteval avtomobil v trenutku, ko je ta pravilno zavijal levo. Maaaalo je manjkalo . .
Potem sem se spet na naši avtocesti skoraj zaletel v kolono, ki je nenadoma divje zavirala, nihče pa si ni upal na prehitevalni pas. Okej, splošna omejitev zaradi del na cesti, ampak . . Pa grem mimo in na čelu te kolone opazim policista motociklista. Me gleda, jaz njega, mi skomiga, jaz nazaj. In tako vštric. In ko mine omejitev, me pogleda in mi elegantno dvakrat z levo roko zamahne, kar sem razumel kot: »No, zdaj pa pritisni«. Ni kaj, lepa gesta in edino lepo presenečenje te poti.
Ker je tule zmanjkalo prostora, ne morem opisati vsega. Niti 100 kilometrov ni v eno smer, pa bi lahko spisal knjigo.
Vinko Kernc