Včasih me kar presune (in malce prestraši! ) hitrost, s katero se izmika čas. Sploh pa je leto hudo hitro naokoli, če je življenjski ritem pogojen z dirkalno sezono, ki se začne šele aprila in le trepljaj pozneje, v oktobru, konča.
Da pa me ne bi zaneslo v preveč filozofske vode in razglabljanje o relativnosti časa (še posebej v kontekstu dirk), se bom vrnil k bistvu tega, kar sem želel povedati: nazadnje sem krožno dirko odpeljal oktobra 2003 na Hungaroringu! Tri leta so minila, kot bi trenil, pisto pa vedno bolj pogrešam. Delno zaradi svojih tedenskih karting treningov v Roll Baru, večinoma pa zato, ker je to avtošportna panoga, iz katere izhajam in v kateri sem odpeljal svojo prvo dirko v življenju (24. junija 1990 v Kragujevcu).
Prvi in poglavitni razlog za abstinenco seveda, tiči v financah. Ko se enkrat približaš vrhu, ne glede na panogo, za zadnjo, najvišjo stopničko potrebuješ ‘specialko’ – vrhunsko pripravljen dirkalnik, ki je ali za pisto ali za hrib. Noben kompromis ne pride v poštev! Čisto na kratko: če bi se želel s svojo formulo 3000 udeležiti krožne dirke, bi moral zamenjati sprednja in zadnja krilca, zavore, vzmeti, blažilnike, diferencial in prestavna razmerja . . in še kopico drugih ‘malenkosti’.
Moj (pretirani? ) optimizem, podprt z ambicioznostjo in s sanjaštvom, pa me prepričuje, da kariera krožnih dirk še zdaleč ni končana. Na obzorju vidim nekaj možnosti, a o tem kdaj drugič.
Optimizem in predvsem entuziazem pa nedvomno sta gonilna sila Dareta Dubariča, ki se s svojim klubom že nekaj časa močno in požrtvovalno trudi, da bi obudil iz mrtvih kraljevsko disciplino, ki je v Sloveniji prišla do roba prepada.
Sodeč po prvi letošnji dirki v avstrijskem Melku, bo Daretu uspelo. Dvajset dirkačev, zmerno število tekmovalnih razredov, izenačenost dirkalnikov – to je preprosta formula uspeha, ki bo pritegnila tako nove dirkače kot večje število gledalcev.
Ko govorimo o krožnih hitrostnih dirkah, ne moremo mimo ustrezne infrastrukture. Za nas je to še posebno pereča težava, kajti poleg Slovaške smo edina država v EU, ki ne premore lastnega dirkališča. Sramotno in nerazumljivo! Zlasti ob dejstvu, da dirkališče ni le tekmovališče, temveč tudi izobraževalno-komercialni center.
Še nekaj optimizma za konec: dirkališče bomo dobili, ‘prave dirke’ pa bodo tudi v Sloveniji po priljubljenosti prehitele reli! Da se nisem zmotil, bom napisal čez nekaj let.
Vladimir Stankovič DD (dirkačev dnevnik)
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol