Vedno bolj se zdi, da postaja svet električnih avtomobilov naša prihodnost. Ob tem se porajajo številni dvomi in nasprotovanja, a tudi odobravanje.
Priznam, malce je strah tudi mene. Pri tem se ne bojim prihodnosti, ki bo prinesla električne avtomobile, ampak me je strah izgubiti tisto, kar smo nekoč imeli. In na trenutke še imamo.
O čem govorim? O tem, da sem pred časom preizkusil novega Jeepa Grand Cherokeeja. Ne, ta še ni na voljo s hibridnim, še manj z električnim pogonom. Zgolj z običajnimi motorji. Ali pač ne? Kajti Grand Cherokee je na voljo s povsem običajnim trilitrskim turbodizelskim motorjem in skoraj enako velikim bencinskim. A šestvaljnikom. In to nikakor ni edina bencinska izbira. Kupcu sta na voljo še dva, osemvaljna motorja, pri čemer 5,7-litrski stroj ponuja 352 ‘konj’, še večji kar 6,4-litrski motor pa poskočnih 468 ‘konj’. Ob tem je vozniku na voljo tudi zvok, ki dviga dlake in hitreje požene kri po žilah.
Največja ironija je, da se kar naenkrat bojimo izgubiti – zvok! Če le malce bolj podrobno pogledamo že trenutno ponudbo električnih ali celo hibridnih avtomobilov, lahko zlahka ugotovimo, da jih ima kar lepo število vsaj 350 ‘konj’, marsikateri še kakšnega več. Pri tem seveda ne smemo pozabiti, da je električni navor takojšen. V prevedenem pomenu to pomeni, da je s trenutkom, ko voznik pritisne na pedalo za plin, na voljo vsa moč, ki jo elektromotor premore. Posledično so zagotovljeni pospeški, o katerih lahko klasični motorji le sanjajo.
In nam je hudo ... za zvokom.
Nekoč, v bolj oddaljeni prihodnosti, bodo verjetno posmehljivo gledali na nas in se norčevali, ker so nam avtomobili ropotali. Pri tem se bodo prihodnje generacije čudile, da smo z avtomobili upravljali sami. In da smo na cestah delali napake, povzročali prometne nesreče, se zaletavali. Vsega tega ljudje prihodnjih generacij ne bodo več počeli. In, ja, ljudje, ker vozniki ne bodo več. Bodo zgolj potniki.
Vse to nas verjetno res čaka, a upam, da ne še tako zelo kmalu. Vseeno pa je že zdaj čutiti, da se ljudje vedno več zanimajo za sodobno tehnologijo. Po njej posega vedno več avtomobilskih znamk, iz dneva v dan je več avtomobilov, ki ponujajo zametke samodejne vožnje. Zdi se, da se je že začel proces preobrazbe, ko počasi med nas leze tehnologija prihodnosti. Za vse več stvari si v avtomobilih želimo, da bi se dogajale samodejno. Naveličali smo se ročnih menjalnikov, vse več uporabljamo prilagodljive tempomate.
Preobrazba se že dogaja, pa če si to priznamo ali pač ne. Tudi človek se razvija v koraku s sodobno tehnologijo. Počasi, a vztrajno.
Sam nimam težav s prihodnostjo, a se ob vsakem stiku z osemvaljnim motorjem spomnim, kaj bom pogrešal. Je pa pravzaprav bolje, da bom pogrešal zvok, in ne hitrosti. Te nam samodejni avtomobili itak ne bodo dovolili. Vsaj dotlej ne, dokler bo na cestah (v zraku ali kjerkoli že) za volanom tudi človek.
Ah, ta človek, smo res največja težava našega planeta? Če ja, potem naj se zgodi preobrazba čim prej, da ne bo prepozno.
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere