O električnih avtomobilih in kratkoročnih najemih. Marsikje že danes.
Avtomobilski strokovnjaki in analitiki napovedujejo, da se nezadržno bliža čas, ko bo na cestah čedalje več električnih avtomobilov, pri čemer pa vsi ne bodo imeli zgolj enega lastnika oziroma voznika. Sočasno namreč prihaja tudi obdobje car sharinga oziroma kratkoročnega najemanja avtomobila. To pomeni, da avtomobilov ne bomo najemali za dneve in tedne, temveč zgolj za ure oziroma celo minute. Zgolj za pot od točke A do točke B.
Pri tem seveda drži, da slovenska mesta niso najprimernejša, a vseeno. Mogoče jih na začetku ne bomo najemali Slovenci, ampak predvsem tujci oziroma turisti. Enako se bo z nami dogajalo v tujini.
Žal mi je, da tega nisem storil že pred slabim mesecem, ko sem si šel v Helsinke ogledat evropsko prvenstvo v košarki. Zakaj? Zato, ker sem izbral staro in bojda preverjeno pot, po kateri se za avtomobilističnega novinarja spodobi, da si najame avto. Prvič zato, ker se ne bojimo vožnje, drugič, ker smo tako bolj samostojni in predvsem neodvisni, in tretjič, ker sem, priznam, mislil, da bo končni račun nižji. Od tistega, ki bi vseboval pot s taksijem z letališča in nazaj, potovanje po mestu in navsezadnje vključeval še kakšen izlet.
No, pa se je obrnilo povsem drugače: kot vedno sem se pustil prepričati za dodatno zavarovanje pri najemu avtomobila, zato je bil celoten znesek le nekaj nižji od 200 evrov. V hotelu so za parkiranje na dan zaračunali 25 evrov, kar pomeni, da je bilo ob odhodu treba plačati 150 evrov. Okej, si rečeš, če parkirišče res potrebuješ. A naša uporaba parkirišča se je začela tako, da smo uro po prihodu v Helsinke avto parkirali v garaži in se z njim odpeljali iz nje dve uri pred odhodom iz Helsinkov. Avta namreč sploh nismo potrebovali. Javni prevoz je odličen, za pot iz središča mesta do košarkarske dvorane smo potrebovali z vlakom le 10 minut, pri čemer vozovnica stane le nekaj več kot dva evra. Tudi na celodnevni izlet smo se odpravili z avtobusom. Enourna vožnja, povratna vozovnica in dobrih deset evrov.
Že preprost izračun pove, da bi z uporabo javnih prevoznih sredstev krepko prihranil. Tudi če bi za prevoz z letališča uporabil taksi, še bolj pa, če bi uporabil javni prevoz. V opravičilo si štejem, da smo prileteli v Helsinke ob res pozni uri, ko se javni prevoz marsikje že ustavi.
Ampak tu se pokaže priložnost za uporabo kratkoročnega najemanja avtomobilov. Za pot z letališča do središča mesta bi potreboval manj kot uro, v kilometrih pa je razdalja podobna naši, torej iz Ljubljane do Brnika. In če nas pri nas za to pot strošek najema ne stane kaj dosti več kot 10 evrov, tudi v tujini ni bistveno dražji. Pa četudi bi bil dvakrat dražji, bi bil končni izračun precej nižji. Že 25 evrov, ki jih je treba plačati za dnevno parkiranje, bi verjetno pokrilo strošek najema, hkrati se potem ni treba več obremenjevati z iskanjem parkirnega prostora.
Zato se veselim prihodnosti. Ta ne bo le drugačna, temveč tudi cenejša. In hkrati bolj pestra.