Pred nekaj dnevi je naneslo, da sem se tako rekoč vsako uro presedel iz enega testnega avta v drugega. In vsakič sem to storil v prepričanju, da bom avto, v katerega sem sedel, uporabljal dlje časa.
Zato sem se vsakič lotil celotne procedure, ki se je običajno lotim, ko sedem v avto. Ne le nastavljanja sedeža in ogledal, temveč vsega, kar naredim, ko vem, da se bom z avtomobilom vozil več kot le nekaj kilometrov.
Pa je že nastavljanje omenjenega včasih prava zabava. Paziti je treba, ali je avto v prestavi ali ne (pri avtomobilih, ki desno ogledalo vozniku v 'pomoč' pri parkiranju obrnejo navzdol), električne kontrole sedežev pa lahko delujejo na najbolj zabavne načine – še posebno tiste v dražjih avtomobilih.
Potem je treba v avto namestiti otroški sedež. Pritrdišča Isofix so v nekaterih avtomobilih narejena tako, da sedež vanje skoči skoraj sam, pri drugih so jih 'inženirji' (narekovaji so tukaj namenoma) skrili tako daleč pod sedežno oblazinjenje, da je treba sedež skoraj razrezati. Človek bi mislil, da tovarne te stvari preizkusijo, preden avto dajo na trg, a očitno ni tako.
Naslednja stvar je telefon, natančneje povezava Bluetooth. Redki so avtomobili, ki je nimajo, se pa včasih najde kaka cvetka, in zanimivo je, da gre običajno za avto, ki je sicer izjemno založen z opremo, le na ta osnovni, varnostni dodatek pri naročanju pozabijo. 'Parjenje' telefona in avtoinštalacije pa včasih ni več zabavno, temveč že kar mučno opravilo.
Zvočne komande se sprevržejo v nadiranje avtomobila, pri nekaterih povezava deluje le nekaj trenutkov, pa se potem prekine, nekateri imajo stvari jasno označene, pri drugih je treba poznati trike . . Vsaj pri nastavljanju avtoradia so stvari malo lažje, tlačenje postaj v spomin sistema pri večini avtomobilov deluje podobno (so pa seveda nič kaj svetle izjeme).
Ko si človek nastavi še klimatizacijo (tudi tu je lahko zabavno, ker nekateri sistemi preprosto ne pustijo nastaviti določenih kombinacij klime, kroženja zraka in smeri pihanja, pa čeprav to njihovi konkurenci ne dela težav), je končno pripravljen na odhod (večine tovrstnih nastavitev se namreč raje ne lotim med vožnjo). In seveda zamuja na naslednji sestanek . .
Dušan Lukič, odgovorni urednik