Zapeljite se po Ljubljani in bodite pozorni na prodajalce rabljenih avtomobilov. Poglejte, koliko pločevine je tesno parkirane na njihovih površinah. Poglejte, kako (razmeroma) novi in (bolj ali manj) prestižni so ti avtomobili.
Recimo, za prvo oceno, da je v Ljubljani takšnih Audijev, Beemvejev, Volkswagnov in podobnih na prodaj 1.000 in da jih je 1.000 še drugod po Sloveniji. Če jih je v Sloveniji 2.000, jih je v Avstriji 6.000, v Italiji 30.000 in v Nemčiji 100.000. V EU jih je 300.000. Če je vsak tak avtomobil vreden 15.000 evrov, potem je pri prodajalcih rabljenih avtomobilov za 4.500.000.000 evrov mirujoče pločevine. To so štiri milijarde in pol evrov! ! In tule so problemi.
1. Ekonomski. Vsak srednješolski ekonomist bo znal povedati, da toliko mirujočega denarja ne more biti nič dobrega, še posebej če gre za dobrino, ki je namenjena premikanju, ne mirovanju. Za tem denarjem lahko stojijo lastniki avtomobilov, kar je vsaj v tujini redek pojav, saj preprodajalci pogosto avtomobil odkupijo, da lahko (dražjega) prodajo. Torej je to breme preprodajalcev ali morda še huje – bank. Problem.
2. Ekološki. Omenjeni avtomobili so sicer v odličnem stanju, ampak ko mirujejo, so breme okolice. Dokler ga nekdo ne kupi in uporablja, so smeti. Smeti pa so problem.
3. Prostorski. Če je avtomobil povprečno dolg (recimo) 4, 2 metra in širok 1, 8 metra, pomeni, da zaseda površino 7, 56 kvadratnega metra, 300.000 avtomobilov pa (idealno parkiranih tesno drug ob drugem) zasede 2.268.000 kvadratnih metrov prostora v Evropi. To je 453.600 metrov (oziroma 450 kilometrov) pet metrov široke ceste! Ljubljana–München! Ker gre najpogosteje za površine v mestih, ki so najdražje, si lahko mislimo, koliko kapitala je skritega tu zadaj. Problem.
4. Estetski. Toliko neopranih, od smoga črnih avtomobilov za grdimi ograjami ni lepo gledati. Problem.
5. Dolgoročni. Domnevamo, da nekega dne nekdo le kupi avtomobil, o katerem govorimo. Velika večina teh mora zato en avtomobil prodati, verjetno gre za starejši ali vsaj slabši avtomobil. Zdaj tudi tega nekdo kupi (pa preskočimo fazo, ko tudi ta stoji za neko ograjo . . ), a tudi ta, drugi kupec svojega (še starejšega, slabšega) proda tretjemu. Ta ga kupi in proda svojega četrtemu. Če to naredimo dovoljkrat, je na koncu nekdo, ki svojega starega ne more več prodati, ker je prestar in/ali preslab. Zato ta roma v smeti, na tak ali drugačen način. Poenostavljeno gledano pomeni 300.000 teh mirujočih avtomobilov v neki časovni točki tudi 300.000 avtomobilov za v smeti. Pa je tu še en ekološki problem. Pri tem je treba vedeti, da se poleg omenjenih avtomobilov prodajajo tudi novi avtomobili . .
Vinko Kernc
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol