Pred kratkim sem nekje prebral, da imamo v Sloveniji ‘samo’ 350 profesionalnih nogometašev! Samo! ! ! Prvemu šoku je sledilo zgražanje, potem pa žvenket evrov v moji glavi: 350 krat (vsaj! ) 1.000 evrov mesečno krat 12 mesecev.
Pri milijonskih številkah sem nehal računati, tako kot sem že zdavnaj nehal iskati razloge za medijsko posiljevanje Slovencev s športom, ki nikoli ni bil in nikoli ne bo podalpskemu narodu pisan na kožo. Zakaj slovensko gospodarstvo in nekateri uspešni podjetniki mečejo denar v ta šport, bo zame ostala nerazrešljiva uganka, h kateri pa se bom verjetno vrnil v eni izmed naslednjih kolumn.
Za zdaj ostanimo pri profesionalcih. Veste, koliko je profesionalnih dirkačev v Sloveniji? Nič, nula, niente, nada, zero! Se sprašujete, zakaj? Dobrodošli v klubu. Tudi mene to vprašanje muči že dobrih 20 let. In kar nekoliko sram me je priznati, da odgovora še nisem našel.
Verjetno je odveč pripovedovati, da sem kot mlad dirkač sanjal o tem, da me bo kdo opazil, potrkal na moja vrata ter mi ponudil sedež v vrhunskem avtomobilu in mastno plačo. A ker do trkanja na vrata ni prišlo (vmes sem se nekajkrat preselil in morda je to razlog, da me niso našli), sem poskušal in še kar poskušam poiskati svojo pot v profesionalizem.
Na moji dolgi trnovi poti je zadnjih let vedno manj bodic. Začel sem dojemati, da moram ustvariti blagovno znamko, ki jo bom ponujal na trgu (za to sem se verjetno moral približati zrelim letom). Mladostno trmo je nadomestila sposobnost prilagajanja tržnim zakonitostim, kot svoj največji dosežek pa štejem spoznanje, ki je za večino Slovencev še vedno skrivnost (žal ne le pri športu). Pa tako preprosto je: ne išči krivde pri drugih, prevzemi odgovornost in si upaj!
Kalimerovstvo, samopomilovanje ter na koncu tolažba z lastno majhnostjo in s tem, da se pri nas itak nič ne da narediti, so mlaka, v kateri se utaplja večina, in najkrajša pot do obupa. Da visokoleteči cilji niso le neuresničljive sanje, dokazujejo posamezniki (in teh je za dvomilijonski narod ogromno! ), ki jim je uspelo na vseh področjih: v umetnosti, znanosti, gospodarstvu, športu – le še v avtomobilizmu ne!
In ravno to me žene naprej. Želim povezati prave niti in pritisniti na prave gumbe ter dokazati, da je mogoče tudi pri nas zaslužiti minimalno plačo v podjetju ‘Dirkanje, d.o.o.’. Kdo ve, morda bom jaz tisti, ki bo čez nekaj let potrkal na vrata mladega talenta ter mu rekel: »Ponujam ti službo profesionalnega dirkača.«
Vladimir Stankovič DD (dirkačev dnevnik)
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol