Psiho

Po svoje sem precej dolgočasna oseba (ali bi se morda lepše slišalo, če bi rekel – umirjena? ). Ne maram plesa in žuranja, ne pijem alkohola, upirajo mi se vsi 'aktivni' načini preživljanja prostega časa in adrenalinske oblike rekreacije.

1. 3. 2007

Ne smučam, ne bordam, sovražim nogomet, ljubim pa umetnost, predvsem pisano besedo . . Trenutek! Sem moški, ravnokar sem preveril! Imam jajca in kljub temu sovražim, če mi kdo pove, da je za dirkanje treba imeti jajca!

Jajca nimajo prav nič opraviti z dirkanjem. Skrivnost se skriva mnogo višje – v glavi. In če bi vzel svojo glavo pod drobnogled, bi sam sebi moral priznati, da sem razdvojena osebnost, pravi psiho: umirjen in nekonflikten zunaj dirkalnika ter agresiven in tekmovalen v njem. No, moram priznati, da se moja vozniška agresivnost prevečkrat pokaže tudi v vsakdanjem prometu, ampak pustimo malenkosti.

Želel sem povedati, kako je ta naravni konflikt dveh značajskih plati, oziroma način, kako se s tem spopadam, izjemnega pomena za uspešno športno kariero. Verjamem, da večina športnikov še predobro pozna ta obupni občutek, ko se ti lastna psiha zdi kot najhujši sovražnik, ko samozaupanje izgine in ga zaman mrzlično iščeš v spominu, v starih fotografijah, posnetkih in pokalih.

Hudič pa je, da moraš biti tudi takrat, ko ti ga končno uspe najti (samozaupanje), previden in ga užiti v zmernih količinah, kajti neškodljivo je le v natančno določenem odmerku.

Skozi vsa svoja dirkaška leta sem imel največ težav z vzdrževanjem psihične kondicije prav v zimskem času. Dolg premor od oktobra do aprila se zdi kot večnost in čudoviti občutek dirkanja, ki opija vsa čutila, počasi bledi v spominu. Seveda ga vsak dan obujam v mislih, na trenutke celo začutim dirkalnik pod sabo, a vendarle – hrepenenje po pravi akciji je vedno večje, temna plat psihe pa vedno glasneje vpije, da sem zanič! Potem pridejo dnevi, ko sem največji in najboljši, potem spet . . in tako bo vse do konca aprila, ko se bom znova zlil s svojo formulo. Frakl bo zagnal osemvaljnik za mojim hrbtom in njegov drget me bo najprej pobožal, potem pa me bo vsrkal vase in mi vdihnil vso svojo brutalno moč!

V tistem trenutku se bom počutil svobodnega in nepremagljivega! Agresivna in tekmovalna plat moje osebnosti bo prevladala in v hipu se mi bo zdelo, da tega zimskega dolgčasa in vseh psihičnih kriz nikoli ni bilo.

Do takrat pa bom 'umirjeno' bral, pisal in gledal TV ter se ukvarjal s fizičnimi in psihičnimi pripravami. Če bom v tem uspešen, bom lahko že večkrat omenjena jajca pustil doma – s 'pošlihtano' glavo zmorem vse! Tudi tiščati z 250 kilometri na uro v hrib!

Vladimir Stankovič, DD (Dirkačev Dnevnik)

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri