Kaj boste pa vi počeli na zadnji dan leta 2034? Marko Radmilovič že ve.
Na kratko opravimo z debato o prenehanju prodaje vozil z motorji na notranje zgorevanje v Evropi čez dvanajst let. Takole pravim: »Kapitalisti so vso preklemansko reč zakuhali, sedaj se bodo morali kapitalisti iz nje izvleči …«
Če bodo po tem usodnem datumu še vedno kapitalisti, pa je drugo vprašanje.
Ker se iz nadaljnjih debat tako udobno umikam, bom za danes potegnil edini pozitivni nauk iz vse te šlamastike. Namreč, natančno vem, kaj bom počel 31. decembra 2034. Dopoldan.
Čez dvanajst let bom imel večino svojih križev na grbi. Zjutraj bom vstal z obveznim obredom dobrikanja prostati. Nato bom spil čaj, ker bo kava že dolgo prepovedana. Nato bom požrl vso tisto kemijo, ki me bo držala pokonci preko dneva.
Nato očala in pred računalnik. Spletna banka in preverjanje računa. Kupec mojega starega avtomobila, ženinega starega avtomobila in mojega motorja, vsi so nakazali kupnine. Eden od otrok bo pozvonil pri vratih, da me odpelje do bližnjega avtomobilskega salona. Zgodaj bo še, a ker je silvester, saloni delajo zgolj do 14. ure. 31. decembra 2034 bo izjema in bodo delali do 16. ure. A vseeno bi rad bil zgodaj. Ob 9.00, ko odpirajo, bo tam že vrsta čakajočih. A na srečo so se v avtosalonu dobro pripravili. Vsi prodajalci delajo, postavili pa so še nekaj piknik mizic, za katerimi avtomobile prodajajo študentje. Čakam eno uro in končno pridem na vrsto. Izbirati ne morem, saj je bil december 2034 mesec z največjo prodajo avtomobilov v zgodovini. Vzamem, kar imajo; gre za neko korejsko znamko, za katero sem komaj slišal. Ampak zdržati mora nekje deset let, ko bom umrl. In tudi bo.
Če hočemo vsaj približno razumeti vse posledice regulative, ki nam od leta 2035 jemlje nove avtomobile z agregati za notranje zgorevanje, moramo dati avtomobilizem, energetiko, industrijo in ostale izjemno pomembne dejavnosti na stran. Pomagati si moramo s staro dobro filozofijo.
Približno pa gre tako … Zaveza, ki prinaša ničelne izpuste, se bo začela izvajati na zanemarljivo majhnem delu planeta, ki se mu reče Evropa. Ostali veliki onesnaževalci se k takšnemu razogljičenju niso zavezali. In se verjetno v doglednem času tudi ne bodo. Se pravi, da bo praktično razogljičenje, h kateremu bo prispevala Evropa, ne ravno zanemarljivo, vsekakor pa nizko. V današnji konstelaciji tako gospodarstva kot socialne strukture prebivalstva in pa recimo težnje po blagostanju si bomo zato z ukrepom bolj škodovali. Postali bomo globalno manj konkurenčni, življenje se bo (glede na današnje cene vozil na danes alternativne pogone) podražilo in tako dalje. A izpolnili bomo svojo moralno dolžnost, ki jo imamo kot ljudje, kot živa bitja, do planeta in do narave, se pravi, tudi do samih sebe.
In sedaj bistveno vprašanje: »Ali je moralna zaveza še vedno etično upravičena, če si škoduješ?« Če bodo negativne posledice ukrepa v realnem svetu pretehtale pozitivne, bo ukrep kljub temu obveljal kot moralno upravičen?
Ali bo ogrožena prihodnost generacij, ki jih bodo kljub vsemu še vedno ogrožali kitajski, ameriški (in še kakšni) izpusti, moralno upravičljiva z ukrepom, ki bo zmanjšal evropsko konkurenčnost in s tem – predvidevam – povzročil globoko gospodarsko regresijo?
Žal je etično obnašanje vedno palica z dvema koncema in favorizirati enega ter tajiti drugega nikoli v človeški zgodovini ni prineslo ničesar dobrega.
Bila je možnost, ki bi nas vsaj deloma rešila te neprijetne dileme. Če bi bila vsaka država zaprt in samozadosten sistem, če bi vsaj do neke mere obvladovali in regulirali svoj lasten trg, svoje okolje, bi lahko z inštrumenti nekdanjih nacionalnih držav te negativne vplive vsaj omilili. A ta možnost se je nepovratno izgubila, ko smo pred desetletji navdušeno ploskali globalizacijskim procesom in se jezili na skrajneže, ki so po Genovi in ostalih srečanjih vrhovnega kapitalista metali molotovke.
Vem pa nekaj, zagotovo. Moj zadnji avto bo črne barve.
Besedilo: Marko Radmilovič