Ko načrtuješ izdelavo neke reči, si v stanju, da ji lahko vnaprej določiš rok trajanja. Vse je odvisno od namena in vloženih sredstev: če si izdelaš lok iz leskove veje, je to nekoliko teže in manj pomembno, če izdelaš mobilni telefon za široko potrošnjo, je to laže, a tudi pomembnejše.
Poglejte avtomobile; še pred tremi desetletji so lahko ti oziroma njihova karoserija v petih letih prerjaveli, njihovi lastniki pa so bili prisiljeni vložiti precej denarja, da so jim življenjsko dobo podaljšali; danes romajo avtomobili z 12-letno garancijo proti prerjavenju tu in tam zavidljivo lepo ohranjeni na odpad. To je rezultat zahtev trga in medsebojne tekmovalnosti: kdor ponuja trajnejši izdelek, je tržno bolj priljubljen.
Načrtovanje življenjske dobe je precej bolj pomembno, kot se morda zdi. V osnovi je to odvisno (tudi) od prodajne cene, namembnosti, morebitne zahtevane varnosti in od uporabnika, ki mu je izdelek namenjen.
Vsak konec zime se avtomobilisti že pogovarjamo, kako bo pomlad prinesla cestarje na (avtomobilske) ceste. Krasno: ne le lepo, tudi varno je imeti dobre ceste. Ampak vsi to jemljemo preveč samoumevno.
Da je treba vsako pomlad na novo polagati asfaltne prevleke, je odvisno prav od tega: od načrtovanega roka trajanja. Tudi cesti lahko namreč vnaprej določimo, kako dolgo bo zdržala: poznamo materiale, poznamo tehnologije, poznamo obremenitve.
Logično: dražja ko je cesta, dlje zdrži. A ta neljuba resnica velja le, če gledamo trenutek v času. Lahko jo naredimo cenejšo, a bo potrebno pogostejše krpanje. To pa stane. Da ne omenjamo načetih živcev voznikov (in s tem načeto prometno varnost! ! ) in stroškov krpanja, ki se preprosto prištevajo k ceni ceste.
Državne ceste izdelujejo izvajalci na osnovi razpisov. Lepo, ampak tu nastaneta dve skrajnosti: eden ponudi drago izdelavo, hkrati pa dolgo trajnost, drugi poceni izdelavo, a pogostejšo potrebo po krpanju. Kakorkoli, navadno dobi delo tisti, ki je cenejši. Hkrati pa dobi tudi zagotovljeno delo za vsako naslednjo pomlad za svoje podjetje.
Kdor ob tem pomisli na obvezne garancijske roke, naj na to – glede na prakso – kar pozabi. Tudi če država izvajalca v izpolnjevanje garancijskih pogojev 'prisili', nastajajo kolone in premetavanje odgovornosti z neznanim koncem. Po navadi so 'krivi' podizvajalci ali dobavitelji, pogosto iz tujine, ki so po možnosti kot podjetje že propadli. In vsakič znova se pojavi utemeljen sum o korupciji in umazanih poslih.
Izkušnje iz Evrope kažejo, da je mogoče izdelati (avtomobilsko) cesto, ki traja dlje kot le eno sezono. To v praksi pomeni, da ni treba, da vsako pomlad stojimo v kolonah.
Gospod prometni minister, DARS in vsi izvajalci: takšne ceste hočemo!
Vinko Kernc