Zdi se mi, da je bilo nekoč mnogo lažje. Zdi se mi, da sem nekoč dirkal manj čustveno, kot to počnem danes . . Kdo ve? Dejstvo je, da v svojih zrelih letih nisem izgubil prav nič mladostniške zagnanosti in tekmovalnosti ter da se zadnja leta odzivam občutno preveč čustveno ali, drugače povedano, preveč zapadem pod vpliv (nepotrebnih) čustev.
To težavo sem resno analiziral in moja edina ugotovitev je, da je vsak korak v karieri, vsak preskok v boljši, hitrejši dirkalnik prinesel več odgovornosti in več – čustev! Po pravici povedano, niti ne vem, zakaj. Morda zato, ker je zmagovati v nižjih razredih lažje, morda zato, ker prideš do prelomnice, po kateri drobtinice niso več dovolj in želiš vse ali nič . .
Kakorkoli že, v zadnjih letih sem se prepričal, da je za vrhunske rezultate treba prav zložiti vse kockice mozaika čustev, tehnike, logistike in ne nazadnje tudi tiste kančke prepotrebne športne sreče. Pospravljanje se začne najprej na 'podstrešju', že to zna biti hudičevo težko.
Prav na zadnji dirki v avstrijskem St. Urbanu, ki je nedvomno ena mojih najbolj priljubljenih (izredno hitra, dobro organizirana …), sem znova dovolil, da čustva prevzamejo nadzor nad mano. Potem pa (kako ironično! ) izginejo že omenjeni kančki športne sreče in napake si kar sledijo.
A tokrat se nisem pustil! Na poti nazaj sem izklopi vsa čustva in vklopil hladno racionalnost. No . . Iskreno povedano, ni mi popolnoma uspelo, kljub vsemu pa sem naredil kar nekaj korakov naprej. Ugotovil sem, da je v resnici vse skupaj veliko bolj preprosto kot v moji glavi. Da nepotrebne komplikacije peljejo le v še bolj nepotrebne in še večje komplikacije, da so občutki mnogo pomembnejši od rezultatov . . in na tej točki sem padel v začarani krog! Rešitev (izhod) se je ponudila sama po sebi v dvojnosti mojega značaja – pustiti občutkom in čustvom svojo pot, racionalni del pa usmeriti v natančnost in temeljitost. Vam rečem, prav preprosto je.
Od tod naprej me poti razuma peljejo v precej ugodno smer. Že zdaj lahko tako čez palec rečem, da sezona, ki se počasi izteka, sploh ni bila slaba. Nekaj odličnih, nekaj dobrih rezultatov, nepogrešljivi spodrsljaji in veliko, veliko dragocenih izkušenj! Zares enkratna popotnica za sezono 2010!
P. S.: Seveda o sezoni 2010 še ne razmišljam. Na vrsti je finale evropskega prvenstva v Buzetu. Tja se vedno odpravljam z različnimi občutki. Slaba organizacija, zahtevna proga s slabim asfaltom, ponavadi zoprno vreme . . Roko na srce, že dolgo nisem odpeljal te dirke tako, da bi bil zadovoljen. Pa vendarle! Tokrat bom dal vse od sebe. Želim se maščevati za Bistrico. Predvsem Italijanom in Francozom.
Vladimir Stankovič DD (dirkačev dnevnik)
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere