V enem od prejšnjih uvodnikov sem se mimogrede obregnil (ne prvič, a tudi ne brez razloga) ob to, kako DARS-ovi izvajalci označujejo dela na cesti in kako je postavljena signalizacija.
Odgovor DARS-ove PR-službe sicer ni bil hiter, zato pa je bil toliko obsežnejši (in v rahlo užaljenem tonu). Bistvo: menda ni res, da je DARS-u vseeno za varnost. Menda se držijo vseh prepisov in signalizacijo kontrolirajo.
Že to, da se držijo predpisov, seveda ni popolnoma res. Pravilnik o cestni signalizaciji za svetlobne znake pravi, da ne smejo slepiti voznikov, a če ste se kdaj ponoči, še posebno ko je cesta mokra, peljali mimo nekaterih utripajočih rumenih luči, ki označujejo delovišča, ali pa svetlobnih tabel, ki opozarjajo na (recimo) hitrostne omejitve, ste lahko sami opazili, da v teh razmerah slepijo – torej so v nasprotju s predpisi, kar pomeni, da DARS-ov odgovor že tu ne drži.
In če so predpisi taksni, da njihovo spoštovanje povzroča nevarnost, bi pričakovali, da bo DARS državnim organom predlagal spremembo – pa o tem v njihovem odgovoru ni niti besede (seveda pa sem prepričan, da bi se s tem, če bi to storili, tudi hvalili).
Da o najpreprostejših ukrepih, ki jih predpisi ne prepovedujejo, niti ne govorimo. Zakaj temnih podstavkov označevalnih tabel, ki se vse preveč radi znajdejo sredi voznega pasu (prepričan sem, da se prav tu skriva vzrok za tragično prometno nesrečo pred leti ob delovišču pred predorom Golovec, ki je odnesla kup življenj), preprosto ne prebarvajo z visokoodsevno barvo? Vsaj opaziti jih bo lažje, predvsem ponoči (pa tudi podnevi, saj so dostikrat tako umazani, da so enake barve kot asfalt), se jim lažje izogniti in s tem preprečiti nesrečo. To DARS-u kdo ali kaj prepoveduje? Seveda ne, le nekaj možganskega truda je treba vložiti v to. Ampak zdaj smo pa spet tam, kjer je očitno glavna težava DARS-a . .
Dušan Lukič, odgovorni urednik