Zdi se, da je raziskava, ki jo je objavil Inštitut za klimatske raziskave iz Potsdama (Nemčija, Potsdam Institute for Climate Impact Research), prišla kot nalašč in ob pravem času za ambiciozne elektrifikacijske načrte šefa Volkswagna Herberta Diessa. Strokovnjaki iz Potsdama so namreč dobesedno raztrgali možnosti uporabe vodika kot pogonskega goriva za osebni transport, in to v katerikoli obliki.
S tem so tako Diess kot vsi znanstveniki, ki so se ukvarjali z vodikom kot pogonskim gorivom, dali zalet elektrifikaciji v obliki baterijskih električno gnanih vozil, saj naj bi bili avtomobili s pogonom na vodik (in s tem tudi gorivne celice) bolj neučinkoviti, dražji in predvsem naj bi bistveno bolj obremenili ozračje s CO2. Kar petkrat več električne energije je potrebne za pogon tovrstnih avtomobilov (zaradi pridobivanja vodika), kot če bi jih neposredno poganjala električna energija iz baterije.
Seveda pa znanstveniki priznavajo, da je vodik gorivo prihodnosti, ki pa ga je za zdaj težko pridobivati, je energetsko potratno, s preveč izgubami v vseh fazah, in če bi se industrija zdaj obrnila v to smer, bi to samo povečalo izpust toplogrednih plinov, ne pa jih zmanjšalo. Šele med letoma 2040 in 2050 naj bi tehnologija toliko napredovala, da bi lahko resno računali na vodik.
Hkrati s tem so znanstveniki priporočili prehod na električno mobilnost baterijskega tipa, ki lahko hitro pomaga zmanjševati toplogredne učinke, čeprav priznavajo, da so trenutne razlike med sodobnimi avtomobili s fosilnimi gorivi in modeli BEV v celotnem življenjskem ciklusu – glede obremenjevanja okolja s toplogrednim plinom, še vedno majhne (seveda glede na trenutni energetski miks).
Diess je javno zatrdil še, da še lep čas ne bo na voljo učinkovite gorivne celice, in politiko pozval, naj prizna, da je vodik predrag in preveč zahteven za transport in vzpostavitev potrebne infrastrukture. In s tem verjetno posul sol na rane številnih proizvajalcev (Hyundai, BMW, Toyota, Stellantis), ki v gorivni celici še vedno vidijo zadnjo razvojno fazo elektrifikacije, ki bi lahko bila sprejemljiva tudi ali predvsem za težki transport in dolge relacije. Seveda je takšna glasna in javna podpora sicer kredibilni raziskavi jasna tudi z vidika začrtane Volkswagnove razvojne poti, ki ne vključuje (vsaj ne še) gorivnih celic in vodika.
Res pa je tudi, da pozorno branje razkriva tudi drugo plat, ki pravi, da to osvetljuje le trenutno stanje. Za hitro ukrepanje v smislu zmanjševanja izpusta CO2. Toda okoli leta 2040 bi lahko bilo drugače, saj gorivna celica in vodik ponujata zelo prilagodljive in učinkovite rešitve z ravno tako ničelnim izpustom in številnimi prednostmi. Zelo med vrsticami so želeli povedati to, česar si pri številnih znamkah ne želijo priznati – da bo pot do učinkovite, zanesljive in zmogljive gorivne celice še, milo rečeno, dolga.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja