Psihologija že vsaj 50 let ve, da ljudje, ko sedemo za volanski obroč, menjamo značaj; ali bolje: pokažemo svoj pravi jaz.
Takole neformalno spremljanje vozniške kulture na slovenskih cestah daje ob podpori izkušenj z večine evropskih cest neki vzorec obnašanja. Ni uradna raziskava in je osebno obarvana, vseeno pa si upam trditi, da ni daleč od resnice.
Če so izsledki vsaj delno resnični, kaže slovenske voznike peljati na tečaj vozniške kulture, ki bi skoraj zagotovo moral vsebovati naslednje teme:
>
>1. Biti počasnejši ni poraz. Če te na cesti kdo prehiti, to ni ne osebni ne politični ne moralni ali katerikoli drug poraz. To se ne dogaja le ljudem, ki imajo ‘šibek’ značaj, dogaja se tudi zunaj Slovenije, tudi lepim, pametnim, bogatim, hitrim in še komu. Gre le za tempo vožnje, ki si ga, če to dopuščajo razmere na cesti, vsak sam določi.
2. Zavijanje desno z večpasovne ceste. Če ima cesta več kot en prometni pas, je za zavijanje desno edini pravilni način s skrajnega desnega pasu. Ker je krožni promet oziroma krožišče le zaključena, v krog zavita cesta, velja to tudi tam. Vozniki, ki zavijajo iz krožišča, morajo torej to storiti s skrajnega desnega pasu (če jih je več), ne pa s srednjega, kot se to v glavnem dogaja na naših krožiščih.
3. Za posebno skupino: TDI je res dober. Volkswagnov motor je res varčen, zmogljiv in v splošnem zelo dober motor, a se (čeprav je morda težko verjeti) kaže sprijazniti s krutim dejstvom, da obstajajo tudi zmogljivejši motorji, hitrejši avtomobili in hitrejši vozniki.
4. Levi pas na avtomobilski cesti. V osnovi je namenjen izključno prehitevanju, čeprav gostota prometa zadnje čase strogo takšnega ravnanja ne omogoča več. Še vedno pa velja pravilo kot vodilo! Verjamem, da imajo različni vozniki različna nagnjenja oziroma ljubezen do različnih prometnih pasov, a tega na žalost na avtomobilskih cestah ne morejo in ne smejo uveljavljati. Umikanje z levega, ‘prehitevalnega’ pasu ne zahteva nikakršnega posebnega psihofizičnega napora in ni poraz, če je kdo hitrejši (glej temo št. 1). Izkaže pa se, da velik del slovenskih voznikov dosti bolje kot zapuščanje levega prometnega pasu obvlada hitro dajanje svetlobnih signalov z nezasenčenimi lučmi, pritiskanje na trobljo in dajanje ‘ročnih’ signalov.
To bi bil, recimo, začetni tečaj. Sledil bi seveda nadaljevalni in nato še izpopolnjevalni. Tem je dosti. Ogromno. Preveč.
Vinko Kernc
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja