Stari pregovor drži kot pribit – a če bi zavist res gorela, ne bi bili sredi požara, temveč že na pogorišču in v pepelu do kolen! Zato ni pošteno, da v tej najbolj priljubljeni slovenski disciplini vseh časov ne izbiramo športnika leta. Si predstavljate, kako huda konkurenca bi bila?
Pravzaprav bi moral malo pobrskati po starih kolumnah. Vsako leto smo priča enaki noriji in nebuloznim komentarjem, da sem verjetno že pisal o tem . . Ctrl/C pa Ctrl/V in kolumna je že tu! No, ne najdem lanske kolumne, zato bom povedal s svojimi besedami: čestitam Alešu Preku za naslov voznika leta. Letos ga je zasluženo prejel ne le zaradi četrtega mesta v skupni uvrstitvi na evropskem gorskem prvenstvu, temveč tudi zaradi odličnih nastopov na posameznih dirkah.
Za svetovne prvake v zavisti pa nimam veliko besed. Poskušajte razumeti: naslov avtomobilist leta je ZA nekoga, in ne PROTI nekomu drugemu. Jasno je, da v tem našem zakotju še drugi vrtimo volan (in prav vsi bi bili radi vozniki leta), a le redki si upajo in zmorejo dokazati svojo kakovost tudi na evropski ravni. Pa vendar imamo vsi enake možnosti. Celo ni treba iti v Evropo – ona pride vsako leto k nam in se lahko dokažete. Bi poskusili v Ilirski Bistrici? Tudi vašega uspeha bom vesel, kajti to bi bil uspeh vseh nas . . Itak me ne razumete, o čem govorim, ne? Sploh ni pomembno.
Zdaj pa dovolite, da tudi jaz zganjam malo 'fovšije'. Izbor za slovenskega športnika/-co leta avtomobilisti lahko spremljamo le po televiziji. Seveda me to močno vznemirja in bi na prvo žogo popljuval vse po dolgem in počez ter dodal še kakšno pikro in cinično o zlatem redu za zasluge, s katerim je naš pocukrani predsednik republike Danilo Türk odlikoval boksarja Dejana Zavca. Pa ne bom!
Za osvojitev naslova sta Tina Maze in Dejan Zavec vložila toliko trdega dela in dosegla toliko vrhunskih rezultatov, da jima to priznanje od srca privoščim (ne privoščim ga le žogobrcem in svoj 'pljuvaški nagon' najraje sproščam na tem vsiljenem medijskem konstruktu brez vsake perspektive). In ne ta dva ne gruča opevanih in med zvezde povzdignjenih športnih marginalcev ter bolj ali manj športnih novinarjev niso krivi za to, da smo avtomobilisti na obrobju vseh obrobij, v zoni somraka, na nikogaršnji zemlji. Sami smo krivi, ker ne znamo potegniti pravih vzvodov, ker se ne znamo bojevati na pravi način v tem svetu, ki deluje neverjetno preprosto: le vržeš kovanec v režo in vožnja se začne. Dokler je kovancev dovolj, lahko celo letiš, ko pa jih zmanjka, sledi trd pristanek – in zavist!
Torej, kovanček za kovančkom, in ni hudič, da bo prvi Slovenec, ki bo svetovni prvak v reliju, obenem tudi avtomobilist leta in slovenski športnik leta. Joj, zavisti bo toliko, da se bo kar kadilo!
Vladimir Stankovič
DD (dirkačev dnevnik)