Sramotilni pas

Nekaj je menda vsem voznikom le skupno: priti na cilj karseda tekoče in brez stresa. Do neke mere to vključuje tudi željo priti karseda hitro (oziroma se v praksi izrazi kot hiter prihod na cilj), saj tekoči promet brez zastojev vseh možnih oblik ne pomeni le malo stresa, ampak tudi hitro potovanje.

17. 7. 2010

V marsičem vidim vedenje voznikov kot namerno poseganje v pravice in prostor drugih. To je moralno nedopustno in dvomim, da je dopustno tudi s stališča zakona o varnosti v cestnem prometu. Čeprav v njem pravzaprav ni ustreznega člena, še tisto, kar je, pa ni na seznamu nadzora policistov.

Čisto z drugega konca, s prakse, s ceste. Stanje na avtomobilskih cestah kaže, da se vozniki osebnih vozil in še bolj dostavnikov neradi vračajo na vozni pas, torej na tistega, ki ni skrajno levo. Čisto vseeno je, kje se kdo vozi, dokler je cesta prazna, ampak v trenutku, ko se pojavi drugi avtomobil, se je treba nanj ozirati.

Abotne reklame v slogu 'hitrost vas pelje v grob', bolno visoke kazni za prehitro vožnjo in paranoična tehnična opremljenost za nadzor hitrosti so pripeljali do točke, ko je vožnja s 107 kilometri na uro (moj očitek oni dan s poti proti jugu) na prehitevalnem pasu nekaj vsakdanjega. Ljudje se najprej bojijo vsega naštetega, sčasoma pa se lahko zgodi, da se bodo prav zares začeli bati hitrosti nad 100 kilometri na uro.

To je torej stanje v Sloveniji, pa malo pesimistično sestavimo obe ugotovitvi: pri nas se krčevito vozi na prehitevalnem pasu, in to s 100 kilometri na uro.

Verjamem, da to marsikomu prija, ampak ne glede na zakone je treba vedeti, da velja oziranje na druge v vseh smereh. V splošnem so vsi zakoni napisani tako, da ščitijo šibkejše, kar je seveda prav, ampak tega ni treba izkoriščati. Prevedeno v vožnjo je v nekem trenutku šibkejši tisti, ki se vozi počasi (na primer naših 100 kilometrov na uro), a tudi zanj velja, da se mora ozirati na druge udeležence. Povedano v preprostem primeru: ko ga dohiti hitrejši, se mu je dolžan čim prej umakniti. Če se mu ne zna, morda ni ustrezen kandidat za vožnjo, če pa se mu noče (kar je iz prakse, takole na oko, kakih 90 odstotkov primerov neumikanja), pa sploh ni dorasel temu, čemur se reče vožnja v prometu.

Žalostna ugotovitev ni le, da smo Slovenci na cesti tiste vrste narod, ki izraža moč svoje nemoči (po domače: zakaj bi se ti umaknil, kam se ti pa tako mudi . . ), ampak predvsem ta, da smo prišli do točke, ko se moramo boriti za vožnjo z dovoljeno hitrostjo, namesto da bi se borili za povečanje dovoljene hitrosti.

Tako pa pripelješ z zakonsko dovoljeno hitrostjo do vrhniškega avtocestnega klanca, kjer so trije pasovi. Nekdo na srednjem divja 100 kilometrov na uro, neki pogumnež ga prehiteva s 107 kilometri na uro, desni pas pa je od tu in daleč naprej prazen.

Ker so Slovencem vsi pasovi, ki niso prehitevalni, od Ljubljane v vse smeri in čez mejo naše lepe deželice – sramotilni.

Vinko Kernc

vinko.kernc@adriamedia.si

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri