V predprejšnji kolumni (prejšnjo sem pozabil napisati, ker sem bil polno zaposlen z novim dirkalnikom! ) sem zapisal, da ne vem, kaj naj pričakujem na prvi dirki v Rechbergu, in da se bo treba navaditi novega dirkalnika. Zdaj, nekaj dni po dirki, pa me spreletavajo mešani občutki – navdušenje in jeza nad lastno površnostjo! Roko na srce, mislim, da je navdušenje močnejše.
Novi bolid je odličen in zares hitrejši ter bolj vodljiv kot prejšnji. Občutno večja je moč motorja, o njegovi brutalnosti (in zelo ozkem kokpitu) pa pričajo modrice, ki jih imam skoraj po vsem telesu.
Jezi pa me dejstvo, da smo zaradi površnosti pred dirko v zavorni sistem vlili napačno zavorno olje. Zavorna stopalka, ki je bila 'gumijasta' in je padala do 'podna', mi je pokvarila sobotne treninge in odžrla nekaj sekund na nedeljski dirki. Občutek je bil zelo slab in pred vsakim močnim zaviranjem me je bilo pošteno strah!
Pa vendarle. Zares sem užival v izjemnem zvoku motorja, v kratkem diferencialu, o katerem sem sanjal nekaj let (pri pospeševanju dobesedno nimaš časa, da bi umaknil roko s prestavne ročice – tako hitro je treba prestavljati! ), v navdušujoči legi dirkalnika, ki zares požene adrenalin . .
Telemetrija je pokazala, da sem se po tehnični plati vožnje zelo hitro uskladil z Reynardom. Pravilno sem prestavljal ter odlično ujel delovno območje motorja, ki je, presenetljivo, širše kot pri prejšnjem dirkalniku. V zaprtih ovinkih je mogoče voziti v višji prestavi, kajti motor je pripravljen pokazati zobe že pri 4.500 vrtljajih ter le v nekaj sekundah doseči največjih 9.500, pri katerih požene vso svojo konjenico. Toda najosupljivejša je hitrost v odprtih ovinkih, ki pa se je moram še navaditi. V Rechbergu, ki velja za zelo tekočo stezo, sem prvič začutil, kako brutalno se da odpeljati nekaj grozovito hitrih kombinacij.
Telemetrija mi je pokazala tudi, da ne smem parcialno popravljati napak iz predhodne vožnje. Po zelo solidnem (za prvi nastop v novem dirkalniku) četrtem mestu v prvi vožnji sem bil v drugi premalo osredotočen na tiste dele steze, ki jih imam za samoumevne – verjeli ali ne, a le za del sekunde spuščena stopalka za plin odvzame tudi do 15 km/h hitrosti na ravnini! To (ter že omenjeno zavorno olje) me je potisnilo na še vedno solidno šesto mesto, a bi se zlagal, če bi rekel, da nisem pričakoval več. No, priznam tudi, da so bila moja pričakovanja rahlo pretirana, sicer pa svoje ambicioznosti nikoli nisem skrival.
Kakorkoli že, izjemno sem zadovoljen s svojim počutjem v bolidu ter z njegovim potencialom, ki ga je čutiti na vsakem metru steze. Sploh pa se zavedam, koliko dela me čaka. Pri vrhunskih dirkalnikih ni prav nič samoumevno in v tistih zadnjih sekundah, ki peljejo do zmag in novih rekordov, je največ znanja, garanja, pogosto tudi nekoliko športne sreče.
Ko smo že pri sreči: če me bo vsaj malo spremljala, bo prva zmaga prišla kmalu, realno pa bom povsem navajen novega dirkalnika takrat, ko bo dirka v Ilirski Bistrici. Ko bi vsaj enkrat zmaga na tej prestižni dirki ostala doma! Že prevečkrat je šla v Španijo, Francijo, Madžarsko . .
P. S.: Bojim se, da bo letos nočna mora vseh nas dirkačev v formulah 3000 Simone Faggioli, ki je že na uvodnih dirkah v Italiji pokazal izjemne zmogljivosti nove enosedežne Oselle Zytek. Konkurenco je kot za šalo premagoval za 10 in več sekund! Ali to pomeni, da bomo sčasoma vsi morali v Oselle! ?
Vladimir Stankovič DD (dirkačev dnevnik)
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja