Zadnjič sem se znašel v avtomobilu s tremi mladci. Nismo se ravno poznali; ena tistih voženj, ki jih je sodobna mobilnost polna. Na pol tujci v prevoznem sredstvu, ki ne pripada ravno javnemu prevozu. Torej, ujeti v avtomobilu, ki je z epidemiološkega stališča že tako ali dvomljivo okolje.
Menda so letala s svojimi filtri varna enako kot kirurške dvorane, zato naivno upam, da tudi sodobni avto ni ravno prijetno okolje za virus. Po drugi strani pa je toliko površin, materialov, okroglin, vogalov in stikal, kjer se ta nesnaga naseli in čaka žrtev. Torej; v avto od pojava virusa in ob diagnozi akutne hipohondrije ne sedem več tako sproščeno kot nekoč. Pa me usoda spravi skupaj s še tremi mlajšimi sopotniki.
Malo sem pomišljal, ali naj si nadenem masko, ampak po drugi strani imam kot najstarejši med mladino nekakšen pokroviteljski status in z masko bi se jim moja podoba stabilne in preudarne osebe sesula v prah. Ker nočem prispevati k paniki, maska ostane v torbi.
In se peljemo; ker skupne teme in vljudnostne puhlice izčrpamo že po nekaj kilometrih, me počasi izključijo iz pogovora. Sem le stari prdec, ki ve primerno malo o popkulturni revoluciji na svetovnem spletu. Mislim na sodobne glasbene, filmske in igričarske trende.
Žal so moji sopotniki predstavniki generacije, ki je avtomobili ne zanimajo več. Oziroma jih zanima le še, ali je avtomobilov uporabniški vmesnik v popolnosti povezljiv z njihovim telefonom; za obrobnosti, kot so agregat, podvozje, zgodovina znamk in ostalo, kar navdušuje mene, jim je malo mar. Tako se, ko se komunikacijsko razidemo, potopim v mir in v opazovanje mimo bežeče pokrajine, medtem ko mladež klepeta naprej. Čez čas pa kljub vsemu začenjam prisluškovati drobcem pogovora.
»… in potem smo se znašli na gozdni jasi, kjer je bilo ozvočenje že postavljeno …«
Bil je ravno čas, ko so se okužbe širile z zabav, ki so se dogajale ali na plažah ali v nočnih klubih. Pa doda naslednji sopotnik:
»… ampak zabava, ki je bila tam in tam, je bila mega,! Vso noč smo plesali …«
Privzdignem obrv, se spravim iz meditacije in prisluhnem.
Na kratko; mladi se, kolikor razumem, ne pustijo motiti. Ne glede na ukrepe in omejitve, s katerimi živimo, so se čez poletje prešerno zabavali! Menda jih najbolj navduši prirejanje zabav, ko povabljeni na telefon dobijo zgolj koordinate, na katerih naj bi se odvijala zabava; ta se naslednji dan nadaljuje na povsem drugem koncu dežele. Tako so vedno korak pred čuvaji javnega zdravja …
Saj ne, da bi se človek opredeljeval do politike naših epidemioloških in zdravstvenih oblasti in pričujoča revija tudi tudi ni mesto, da iznašam svoje poglede na epidemijo in ukrepe za njeno zajezitev. Le v onem avtu sem začel vedno bolj čudno gledati.
»… kljub hladni noči sem bil od plesa ves prepoten …« pravi fant.
»… spoznala sem čudovite ljudi …« pravi dekle.
Ker ne vozim, si čim bolj neopazno približam torbo. Skrivajoč jo pod koleni, odprem zadrgo in z roko sežem v notranjost. Zatipam odrešujočo teksturo maske. Spadam med legaliste in priporočila javnozdravstvenih organov jemljem za sveta. A po drugi strani me omejevanje javnega življenja moti kot vse preostale. Zato se mi zdi, da je od roke na maski odvisna moja opredelitev do epidemije kot take; ali sem pripravljen tvegati posmeh in si nadeti masko ter na neki način do nič hudega slutečih sopotnikov pokazati nekakšno nezaupanje. Sumničenje, temelječe na njihovem obnašanju, ni ravno prijazna gesta.
Umaknem roko, kot da bi upal, da bodo mladci spremenili temo in bo senca virusa zapustila vozilo. Pa gre še kar naprej.
»… menda so zabave na Madžarskem skoraj v neokrnjeni obliki …«
»Pa ta in ta klub je tudi odprl svoja vrata …«
Pomišljam zgolj trenutek, sežem z roko v torbo in si z vajeno kretnjo nadenem masko. Najbližji sopotnik mojo akcijo seveda opazi, reče pa nobene. Ker so pametni mladi ljudje, seveda ugotovi, kaj skrbi njegovega seniorskega sopotnika. In ker sediva na zadnji klopi ne najde načina, kako opozoriti voznika in sovoznika, ki mojega maskiranega obraza ne vidita, zato še kar naprej razkladata o zgodah in nezgodah nočnega življenja.
Ker torej ne ve, kako bi opozoril svoja vrstnika, da se zadaj vozi očitno histerični primerek glasno zakašlja.
»Da nimaš virusa?« se zasliši od spredaj.
Pordečim pod masko, z vajeno roko najdem gumb na vratih in šipa se odrešujoče spusti ter močan tok zraka avto očisti hudobnih aerosolov. V neprijetno tišino, ki zavlada, ko steklo ponovno zaprem, izpustim stavek, ki smo ga včasih izrekli, ko je kdo brezsramno v javnosti podrl kupček.
»Najprej zdravje, potem pa kultura!«
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja