Tisto, kar se nam v vsakdanjem življenju zdi pravilno, si naša država predstavlja ravno nasprotno.
Naše malčke (sveto upam, da vsi) vzgajamo, da volje ne smejo uveljavljati s silo, saj mislim, da ni okolja, kjer ne bi kak mulec česa zahteval od šibkejših vrstnikov, zahtevo pa podprl s: Če ne, te bom pa na gobec! Odrasli imamo podobne težave in konflikte; primitivci še vedno uporabljajo otroške argumente, medtem ko se uglajeni in vzgojeni v skrajnem primeru obrnejo in odidejo.
Ko vodstvo katerekoli organizirane skupine ljudi na neki točki zgubi zaupanje, predvsem pa samozaupanje in prepričanje o svojih dejanjih, ko v svoji nevednosti nima idej, začne uporabljati prisilo.
Dva ‘ta plava’ pa dobiš knjižico. O. K., včasih zadostuje. Ampak ali morda ne bi bilo bolje človeku povečati nagrado, dodati dan dopusta, mu izboljšati topli obrok ali ga morda le potrepljati po rami, češ, ti pa res dobro delaš?
Evo Trenja na temo nove kazni v prometu. Morda je eden od nesmislov že ta, da so gostje na podobne teme ves čas bolj ali manj isti. Tudi izplen debate je zato vedno enak. Imamo v Sloveniji res le deset ljudi, ki se spoznajo na to?
Druga težava je voditelj. Če bi mu uspelo zadržati se do konca oddaje, bi ga še morda spregledali, tako pa, ko mu popustijo živci, pokaže svojo ignoranco glede teme, o kateri teče beseda. Povedano preprosto: pojma nima. Škoda.
Tretja težava so (spet) gostje. Vsak (ali večina) vidi v tej temi točno določen ‘svoj’ problem in svoje teorije gradi le na njem, kar seveda ne zdrži v točki posploševanja problema.
Četrta težava sledi iz tretje. Vsaka nova akcija države je le tehnično nadaljevanje prejšnje, to pa pomeni le še višje kazni. In vsakokrat se izkaže, da rešitev ne drži vode. V naši redakciji kroži mnenje, da tudi v ZDA, kjer so (ponekod) za umor zagrožene smrtne kazni, ljudje kar naprej in vedno bolj morijo. Torej?
In tako naprej. Kje je kdo, ki bi pometel s starimi predsodki (kot to recimo nikakor ne uspe tudi Billu Gatesu) oziroma s sistemom rešitve na rešitvi in začel z ničle: Ali je v našem interesu, da imajo vsi vozniško dovoljenje? Ali je že kdo opravil izčrpno, neobremenjeno s predsodki in neodvisno študijo, zakaj prihaja do (konkretnih) nesreč (s smrtim izidom)? Je že kdo kdaj vprašal kaj skupine psihologov? Ali so naše avtošole takšne, da naučijo ljudi voziti v širšem pomenu besede?
Tole ‘trenjsko’ besedičenje se s tega zornega kota vidi kot kotaljenje buč. Vsi bi represijo, me pa zanima, ali bi gostje v Trenjih in zakonodajalci dovolili, da jim na skrivaj za mesec dni pripnejo na njihov avtomobil oddajnik GPS! Pa kaj bi. Rečeš preprosto: Aha, 600 mrtvih, O. K., če boš divjal, te bom na gobec. Rešen problem.
Vinko Kernc
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol