Zgoraj piše: čas za razmislek. In Avto magazin je avtomobilistična revija, ki za svoj nastanek potrebuje pišoče novinarje in fotografe. Boljši ko so, boljša je revija.
Dobrih pet let je minilo, odkar je Uroš prenehal fotografirati za našo revijo, a se je preselil le za tanko steno, k dekletom. Modro; predolgo delo z nami bi ga otopilo. Se je pa vsak dan vračal k nam, če je le utegnil. Mislim, da se je do konca počutil ‘našega’.
Ogromno stvari nisva rešila, dorekla. Ne to, kateri avtomobil je ‘najboljši’, ne to, kateri motocikel je ‘najboljši’, kaj šele to, kateri fotoaparat je ‘najboljši’.
Precej sva preživela skupaj; od nikoli pozabljenega službenega izleta v Luxembourg čisto na začetku njegovega dela z nami pa do obiska fotografske Photokine v Kölnu, vožnje ob ‘malinah’ s Ferrarijem po gričih nad Maranellom in srkanja ‘kokakolce’ v bližnjem lokalu. V številnih skupaj preživetih urah sva razvila poseben slog in tematike najinih pogovorov. Včasih sva le midva vedela natanko, o čem govoriva; sogovorniki so naju le debelo gledali.
Iščem po spominu, a preprosto ne morem najti trenutka, ko bi se neljubo zapletla; saj veste, trenutek, ko se malce zaiskri. Z njim preprosto ni bilo mogoče zaiti na pot, ki bi pripeljala do trenja. Čeprav sva imela o marsičem povsem nasprotno mnenje.
V času, ko je fotografiral za nas, sva ure prebila v avtomobilu in modrovala. Točno se spomnim: na avtocesti pred Postojno mi je s preprostim stavkom pojasnil malo tehnično nejasnost okrog fotografskega zaklopa. Vsakič, ko se peljem tam, se mi v glavi odvije tisti film. Vsakokrat. Ena boljših fotografij je nastala, ko je vozil on, jaz pa sem pritiskal na sprožilec. Tudi ko je prenehal delati za nas, sva, morda še bolj intenzivno, nadaljevala pogovore, ki so bili skoraj brez izjeme produktivni. Danes se mi zdi posebej lepo, da se je neštetokrat pojavil prav pri moji pisalni mizi. Za mojim »o, Uroš« je venomer sledila vsaj ura pogovora. O avtomobilih, fotoaparatih, tehniki vožnje in fotografiranja pa še o čem.
Ko je pred mesecem zadnjič stopil v mojo pisarno, je bil trenutek kot številni prej. Le da je bilo zadnjič. Danes se mi zdi, kot da se je prišel poslovit, čeprav takrat tega niti najmanj nisem čutil. Sledil je ‘le’ še en pogovor o najinih temah.
Pogrešam najine klepete. Ne bo jih več, ostala pa bo njegova telefonska številka v mojem telefonu. Ne morem je zbrisati, ker se mi zdi, kot da bi s tem zbrisal njega.
A kaj bi vse to; kdo bo znal pojasniti dvema mlečnozobima deklicama, zakaj se na njun vzklik »Oči! «! nihče več ne oglasi . .
Vinko Kernc