Nekaj o pomembnosti klasičnih medijev. Tudi avtomobilskih.
Zadnjič v eni bolj razgretih debat spet pljuvam po družbenih omrežjih. Po »novih« medijih, če hočete. Ob tem pa seveda poudarjam, da nisem prisoten na nobenem od njih in da sem »družbeno-medijsko« anonimen. In mi eden najbolj razgretih oponentov (upravičeno) odgovori, da govorim o stvareh, o katerih nimam pojma. Se pravi, da kritiziram plehkost, površnost in celo toksičnost informacij, pridobljenih skozi družbena omrežja, hkrati pa na ves glas razglašam, da me tam ni. »Takšna poza je vsaj nekonsistentna, če ne drugega!« mi vrže v obraz.
Moder mož si konstruktivno kritiko vzame k srcu. Tako sem se naslednje dni spravil naštudirati esenco internetne histerije. Sem si mislil, da če sem bral klasične tekste, bom zmogel tudi teh nekaj internetnih platform.
Da ne bo hvalisavo, a po preživljanju časa na vseh najpomembnejših platformah sem kmalu ugotovil, da se ne motim, ko jih zaničujem. Površno, plehko, samopromotorsko in v številnih primerih dezinformirano početje je to.
Ena teh platform ima galaktični uspeh, ker objavlja kratke video izseke, komaj minuto dolge. Algoritmi v ozadju pogruntajo, kaj ti je všeč, in ti pospešeno ponujajo takšne vsebine. V glavnem gre za mačke, mene pa so kmalu naštudirali, da me zanimajo tudi motorna kolesa in avtomobili. In sem začel dobivati povsem nepotrebne posnetke raznoraznih norčij in zapletov, ki se jih da doživeti ali med posedovanjem ali med vožnjo motornega vozila.
A ena od teh serij je pritegnila mojo pozornost. Mlad fante se je v Združenih državah (kje pa drugje) postavil na mesta, kjer se zbirajo bogati in privilegirani, ter voznike prestižnih avtomobilov kar skozi okno spraševal, kaj so po poklicu … Seveda v kontekstu, kako si lahko privoščijo tako ekskluziven, poseben in posledično tudi dragocen avto. Fant je imel nekako naiven in prisrčen nastop in srca so mu odpirali vsi – od bančnikov do športnikov, kriminalcev, glasbenikov, bogatih dedinj, prostitutk in nepremičninskih agentov. Skoraj ni imel slabe izkušnje in njegova serija me je nenavadno pritegnila, tako da sem svoje kategorično odklanjanje instantnih internetnih vsebin vsaj omilil.
Ampak, seveda, ni trajalo dolgo. Preden pa nadaljujem, naj pojasnim, da je ena največjih težav sodobnega, tudi avtomobilskega novinarstva sprega medija in marketinga. Za preživetje medija je žal nujna, do pred nekaj časa pa je veljalo, da je oglaševanje nujno tudi za preživetje proizvajalca. Tako je šlo za burno razmerje soodvisnih partnerjev, ki se mnogokrat znajdeta tudi na sivih področjih častnih kodeksov obeh cehov. Ampak je nekako šlo.
Novi mediji seveda nimajo nobenih zadržkov. Informacija je sicer v eni minuti povsem zabrisana; gre zgolj za površinski učinek, ki pa ima skozi oglede in klike strahoten doseg. Marketinški strokovnjaki so znoreli od navdušenja, klasični mediji, ki s tem seveda ne morejo tekmovati, pa so sklonili glavo. Mnogi tudi zaprli štacune.
In pri fantu, ki sprašuje bogataše, s čim si služijo denar, se je zgodilo prav to. V enem izmed klipov (kot se uradno reče izsekom) ga vidimo, kako sprašuje izjemno urejenega moža v izjemno prestižnem avtomobilu izjemno prestižne znamke, kaj je po poklicu; in mož mu pove, da je direktor te znamke, in če bi se fante rad popeljal z njihovim avtom. V naslednjem posnetku že brzi po cesti. Nato se takšni klipi kar vrstijo. Fant ali vplivnež ali kar pač že je postal zaradi svoje kreativnosti tako slaven, da mu je kot Jezusu iz Nazareta začela slediti množica, in marketing je v sekundi zavohal svojo priložnost. Vse več se je pojavljal v avtosalonih, na sejmih in na predstavitvah avtomobilov, vrhunec pa je dosegel, ko je, kaj počne, da ima tak (ameriški) avto, vprašal predsednika Združenih držav. Ki mu je, najbrž tudi v skladu z mentalno kondicijo, povedal, da je predsednik Združenih držav. Nato sta se skupaj odpeljala.
Šel sem gledat datume objav. Mladenič je imel nekaj več kot leto srečnega življenja, preden ga je marketing prežvečil. Kmalu si je lahko z zaslužki kupil avto, o kakršnem je pred dvanajstimi meseci spraševal privilegirance, a je za to prodal svojo kreativnost – svojo neomadeževano dušo, če hočete. Njegova vsebina, tako inovativna, sveža in na neki način zabavna, je postala le še vaja iz odnosov z javnostjo in trženja ter mu kot taka omogočila finančno blagostanje – ki takoj po izgubi medijske nedolžnosti praviloma postane osnovni motiv vsakega medijskega ustvarjalca.
Ko vztrajam v klasičnih medijih (kot je pričujoči), ne vem, ali si ravno delam uslugo. Vsaj finančne zagotovo ne. Je pa na srečo tam zunaj še dovolj razumnih, ki medijskega ustvarjalca merijo po njegovi verodostojnosti.
Preberite še: Uvodnik: Matjaž Korošak - Uživajte, dokler še lahko