Vsi, ki se le kanček spoznate na dirke, veste, da formula ni avtomobil. Gre za osrednji kokpit, na katerega so obešena kolesa in motor. Ne, tudi prevozno sredstvo ni – le športni rekvizit. Preprost športni rekvizit, pri katerem je vsaka malenkost podrejena enemu samemu cilju – čim večji hitrosti na dirkalni stezi!
Mnogo bolj impresivno je dejstvo, da je optimalno delovanje skupka preprostih elementov odvisno od samih 'malenkosti', šele v skrajni fazi tudi od dirkača. No, dirkač je zgodba zase in verjetno najbolj nepredvidljiv dejavnik, pravilne (zmagovalne) nastavitve pa so – znanost!
Letos poteka 13. leto, odkar sedim v kokpitih enosedežnih dirkalnikov. Ves ta čas me je najbolj pestila prav uskladitev navidezno preproste dirkalne tehnike, ki bi omogočala doseganje vrhunskih rezultatov. Osnova za iskanje pravih nastavitev so znanje, izkušnje in preizkušanje.
Zatika se mi že pri prvi točki, pri znanju. Sicer sem dobro seznanjen s teorijo motoroznanstva, a še zdaleč ne v tej meri, da bi se imel za strokovnjaka. Sploh pa ne na področju praktične mehanike. Ko gre za izkušnje, je precej drugače. V vseh teh letih se jih je nabralo kar precej.
Seveda, lažje mi jih je aplicirati na vožnjo kot na tehniko, a pridejo prav tudi na tem področju. Moja najšibkejša točka pa je področje preizkušanja, testiranja različnih možnosti. Sploh na gorskih hitrostnih dirkah je to tako rekoč nemogoče. Formulo 3000, nastavljeno za gorske dirke, ni možno testirati na dirkališču, v celotnem dirkalnem koncu tedna pa prevozimo vsega skupaj največ 30 kilometrov. Zato se je treba učiti, iskati in preizkušati nastavitve na uradnih treningih in na dirkah. Nemalokrat sem mi je zgodilo, da sem šele po končani dirki ugotovil, kaj bi moral narediti (pa nisem).
Kot v večini drugih primerov je tudi tu ključ do uspeha sistematičnost. Letos sem zadevo zastavil zelo preprosto. Dejstvo je, da končno imam konkurenčen dirkalnik (OK, pozabite na Osello FA30! ! ). Naslednje dejstvo je, da dirkalnik ne bo konkurenčen, če ni pravilno nastavljen. Prvi korak: pridobiti znanje od izkušenih in tistih, ki so veliko preizkušali. Drugi korak: na teh temeljih graditi lastne nastavitve, takšne, ki bodo ustrezale tudi mojemu načinu vožnje.
In sem šel korak za korakom. Po pravilu spreminjaj le posamezne nastavitve, da bi vedel, kaj sploh delaš.
Prav s tem namenom (preizkušati različne nastavitve) sem se odpravil na dirko v hrvaški Čabar. Slaba organizacija, slab asfalt na zelo specifični in zelo zaviti stezi. Le nekaj hitrih ovinkov in veliko različnih srednje hitrih ter počasnih. Rezultat sekundarnega pomena. Idealno.
Prvi trening sem odpeljal s 'privzetimi' nastavitvami, potem pa smo začeli spreminjati. Podvozje, aerodinamiko . . Čutil sem prav vsako spremembo, razumel sem jo in ji znal prilagoditi vožnjo. Čudovito! Prevzelo me je spoznanje, da sem (in da smo v moštvu) na pravi poti.
Kako lahko je prava pot precej ovinkasta, mi je pokazala že naslednja dirka v Bratislavi. Na stezi, ki jo obožujem (izjemno hitra! ), pa mi ni uspelo prilagoditi svoje vožnje nastavitvam. Po valu slabe volje je sledila temeljita analiza, ki mi je razkrila, moram priznati, butaste napake, tiste, ki bodo kot zelo dragocene šle pod poglavje 'slabe izkušnje'.
Ampak takrat ko pride čas, da je dovolj dobro le najboljše, moraš biti pripravljen tudi na grenke pilule. Za streznitev in dodatno motivacijo. Le ob naslednji zmagi je ne smeš pozabiti.
Vladimir Stankovič DD (dirkačev dnevnik)