Utrinki z juga

Povsod je lepo, pri nas doma je najlepše, ampak tudi vzhodna jadranska obala je krasna. Cesta, ki ji rečemo jadranska magistrala, je vsaj poleti za vožnjo vse manj prijetna, je pa verjetno najlepša razgledna cesta sredozemskega obalnega pasu in tega takratni graditelji skoraj zagotovo niso imeli v načrtu; zanje je bila le povezava naselij in pot za takratne prve turiste. Če mi ne bo kdo ‘ukradel’ ideje, bom nekoč, morda ko bom upokojen, izdal bogato ilustrirano knjigo o njej.

16. 8. 2007

Menda sem se kakih 40-krat pel­jal po njej, na nekaterih delih tudi pozimi. Čudovito. Najlepše je bilo neko jesen s kabrioletom. Ampak naj to ostane snov za knjigo; tule pa morda le nekaj avtomobilskih utrinkov.

Potepanje po magistrali izda trenutno resnico hrvaškega polet­nega turizma: zahodnjakov ni več, poleg vzhodnjakov (Čehi, Slovaki, Bosanci, Poljaki in podobni) pa se (tu namerno ‘ponosno’ zapišem) z zahoda tja pripeljejo le nostalgični Slovenci. Je tudi nekaj ‘eksotov’, na primer kak Švicar ali celo Finec, ki se pri omejitvi 90 kilometrov na uro vozi 40. Za njim kolona desetih, pa si predstavljajte, kako je to videti.

Tam nekje na koncu nekega polotoka je neka vas, kjer je prepovedan promet. Znaki, ki to zapovedujejo, so sicer pomanjkljivi (štirje na enem drogu . . ), a razum­ljivi. Vsaj dovolj razumljivi, da bi jih morali razumeti domačini, pa jih ne. (Tudi) zato pač še niso zreli za Evropo. Prav tako je zanimivo opazovati, kako se vedejo turisti. Tistim, doma tako zategnjenim Dancem, ki se po svojih cestah peljejo raje za 20 kot za deset odstotkov počasneje od omejitve, tu omejitve velikokrat niso mar. In v avtomobil s petimi sedeži se jih zbaše tudi osem. Pri tem seveda ostaja odprto vprašanje, če so v avtomobilu z dansko registracijo res pravi Danci.

Za sladkorček na smetani so spet poskrbeli kar domačini. V prav to vas, v kateri je promet prepovedan, se je pripeljal policijski avtomobil. Notri dva policista na prednjih sedežih, med nogami sopotnika pa – otrok. Kar tako, nepripet, nezavarovan in poskakujoč pred sedežem.

Možnosti sta dve; ali je to pri njih dovoljeno, kar kljub mojemu mnenju o tej državi močno dvomim, ali pa je to le še en dokaz, da ljudje na njihovih koncih na cesti nismo enaki. Še bolj zanimivo je to, da med mimoidočimi (domačini) nisem opazil nikakršnega neodobravanja – prav nasprotno, obnašali so se v smislu: he, he, poglej, a niso frajerji!

Ne, fantje, niste. Res niste. Verjemite.

Vinko Kernc

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri