Dobili smo nov sveženj prometnih zakonov. Tehnično gre za spremembe in dopolnitve obstoječe zakonodaje, vozniki pa se sprašujemo, čemu so bile potrebne?
Gre pa tako …
Če bi se vozniki manj spraševali, zakaj spremembe, in bolj pazili na cesto, sprememb ne bi bilo. Dejstvo namreč je, da smo letos naredili korak nazaj v prometni varnosti. Po vseh kazalnikih, žal tudi po tistem najbolj grotesknem, ki beleži smrtne žrtve v cestnem prometu. Skoraj dve desetletji se je število žrtev vztrajno zmanjševalo, letos je že vse leto večje kot v primerljivem obdobju lani, ko je bilo rekordno nizko. Že avgusta smo presegli lansko število, to je 80 žrtev.
In kakorkoli je kritiziranje zakonodajalca nacionalni šport na Slovenskem, je menda logično, da zakonodajalec poskuša negativni trend ustaviti. Oziroma da poskuša nekaj storiti v skladu s strategijami in zavezami, ki v tej državi uokvirjajo varnost v prometu.
Ampak so v parlamentu sprejete spremembe korak v pravo smer?
Tri najbolj izpostavljene se pojavljajo v javnosti. Dovoljeno zavijanje v desno pri rdeči luči, blažje kazni za prekoračitev hitrosti in bolj rigorozne kazni za uporabo telefona med vožnjo.
“Navada je rdeča srajca,” bi lahko parafraziral prvi ukrep. Če samo pomislim, kakšen kaos je v vozniško populacijo, predvsem tisto starejšo, prinesla uvedba krožišč, potem si predstavljam, kako težko bo prepričati voznike, ki jim je rdeča luč na semaforju vsajena v gene, da je mogoče od zdaj prvi aksiom udeležbe v prometu tudi kršiti. In to ne vedno in povsod, temveč le pri semaforjih, ki bodo tudi opremljeni s primernim znakom. Tisti, ki smo vozili avtomobil kje v zahodnih državah, kjer je takšna praksa uveljavljena že desetletja, lahko potrdimo, da se pretočnost prometa resnično poveča, ampak upam si zatrditi, da bo pri nas ukrep le povečal zmedo in nervozo. Kajti nekateri vozniki bodo ukrep znali uporabiti, drugi, po Murphyjevem zakonu bodo vedno prvi pred rdečo lučjo, si zaviti ne bodo upali. Sicer pa; če že vsa družba zavija v desno, čemu ne bi še njen mobilni del …
Še bolj zanimivo je zmanjšanje kazni za prekoračitev hitrosti in povečanje kazni za uporabo mobilnega telefona. Ker sklepam, da so postali mobilni telefoni večji problem kot stopalka za plin, mi ne preostane drugega, kot da s prstom pokažem na širši družbeni problem, ki se je zajedel tudi v promet. Gre za obsedenost s komuniciranjem, za epidemijo družabnih omrežij, za eksponirane lastne osebnosti ves čas in povsod. In ta stranpot je odgovornost izključno nas, voznikov, nikogar drugega.
Če smo se v preteklosti lahko pridušali, da je bila omejitev hitrosti s prometnimi znaki večkrat postavljena nelogično, nerodno, celo zavajajoče, česa takšnega za uporabo telefona ne moremo trditi. Kot ugotavljajo strokovnjaki, mobilni telefon ni neposredni vzrok prometnih nesreč, je pa eden tistih tihih povzročiteljev, ki vozniku rušijo zbranost. Kar se mene tiče, to velja za vse njegove aplikacije. Tako za prostoročno telefoniranje kot za uporabo vseh preostalih naprav, ki jih ponuja sodobna avtomobilska povezljivost. Svoj del odgovornosti bo morala prevzeti tudi avtomobilska industrija, ki pogosto s povsem nepotrebnimi digitalnimi sladkorčki pripomore k odvrnitvi pozornosti z edinega relevantnega objekta vsakega voznika. To je s ceste.
Besedilo: Marko Radmilovič · Foto: