Tragikomično je, a če ne bi bilo res, bi bilo le komično! Brane Legan, eden najbolj znanih slovenskih inštruktorjev varne vožnje, si je zlomil nogo – pa ne na motorju ali v avtu –, medtem ko je peš hodil po poligonu varne vožnje.
No, Brane je že uspešno okreval, njegov nenavaden primer pa je več kot zgovoren in dokazuje, da absolutne varnosti ni. Celo ideal o varnosti je nevaren.
Popolnoma je jasno, da je prvi korak k uspešnem preživetju v brezglavem prometu zavedanje, sledita mu predvidevanje in nenehno učenje. Ja, tako preprosto je! Seveda, temu bi lahko dodal še nešteto podkategorij, fines, nasploh pa me je k razmišljanju o varnosti spodbudila bedasta gostilniška debata o tem, ali je bolj nevarno dirkati s formulo v hrib ali se peljati po slovenskih cestah. Brez razmišljanja in na prvo žogo sem izbral slovenske ceste, ki ne pomenijo le smrtno nevarne grožnje, temveč so izjemno natančen povzetek nacionalnega stereotipa.
Že od Sežane do Ljubljane boste dobili kristalno jasno sliko o nekulturi vožnje, o zdravljenju kompleksov za volanom, o prenapihnjenem egu zaplankanih impotentnežev … Pičlih 80 kilometrov nezahtevne avtoceste je neskončno raziskovalno polje za psihologe, sociologe, psihiatre, svoj lonček pa bi v nekaterih primerih lahko pristavili celo kriminalisti, kajti marsikatere vozniške poteze so ravno to – kriminal!
Da gre res za psihološki fenomen (ali naj rečem psihiatrični? ), ki pride do izraza na domačih cestah, dokazuje dejstvo, da smo Slovenci boljši vozniki v tujini kot doma. In tudi to, da imamo veliko zares dobrih dirkačev … No, še mnogo več tistih, ki živijo v zmoti, da so dobri, a to je že druga tema.
Kakorkoli že, vse skupaj lahko še bolj poenostavim: prometna varnost se začne pri vsakem posamezniku, ki mora biti sposoben realno oceniti svoje vozniške zmožnosti in jih pravilno umestiti v dani kontekst. Tega ga (vas, nas – vse nas! ) mora naučiti država, ki je odgovorna tudi za cestno infrastukturo, ki ni in ne bo popolna brez centrov varne vožnje in brez dirkališča.
Pravim vam, tako preprosto je! Ampak še bolj preprosto je stopnjevati represijo, delati krožna križišča s semaforji in polniti državno blagajno na račun 'divjakov', ki se drznejo voziti 60 km/h v naselju!
Zato mi lahko verjamete, da sem veliko bolj na varnem, ko drvim 250 km/h v hrib v kokpitu svoje formule 3000, kot pa na slovenskih cestah. Nasploh avtošport po številu poškodb in smrtnih žrtev sodi med najvarnejše športe. Mnogo bolj kot, denimo, nogomet!
P. S.: Veste, kaj je znanstvena fantastika? Da bi naši prometni 'strokovnjaki' povabili k sodelovanju kakšnega dirkača. Celo sliši se kot dober vic.
Vladimir Stankovič DD (dirkačev dnevnik)
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja