Tokrat nisem bil jezen. Le občutek, da se vse skupaj ne dogaja meni, da se ne more dogajati meni, me je dodatno tiščal pod svinčenim nebom, ki se je v soboto zaprlo nad Ilirsko Bistrico.
Že petič zaporedoma (! ) sem tu predčasno končal trening. In znova zaradi neumne, neverjetne napake – tokrat se je zataknila menjalniška pletenica! ! !
A tista, da po dežju vedno posije sonce, le ni iz trte zvita. No, najprej neha deževati, cesta se posuši, drugi trening odpelješ bolj previdno in končaš na solidnem četrtem mestu – potem pa res posije sonček!
Ne, v nedeljo zjutraj, pod prekrasnim soncem, res nisem razmišljal o ponesrečenem treningu. Le eno misel sem imel v glavi – zmagati! Pred mano je bilo pet kilometrov čistega adrenalina, ultimativnega izziva za vsakega dirkača. Vem, kako, vem, da zmorem! Z vso silo sem pohodil plin in spodnji, hitri del prevozil brez napake. Vmesni čas je pokazal, da konkurenti precej zaostajajo, čakal pa me je srednji, počasni del steze, za katerega sem predvideval, da mi bo delal težave.
V vsakem hardu (zaprt ovinek, v Bistrici so trije) se je notranje pogonsko kolo moje formule zavrtelo v prazno. Moral sem čakati in močno pospeševati šele na izhodu iz ovinka … dragocene desetinke so tekle … V cilj sem pripeljal kot tretji z zaostankom šest desetink za vodilnim in le dve desetinki za drugouvrščenim. Vedel sem, da imam še nekaj rezerve, vedel sem, da lahko še pospešim.
Druga vožnja je bila sprva še hitrejša, a cilj se je vedno bolj odmikal. Moram končati, moram obdržati stopničke! Zadnja dva kilometra sem zavestno umiril ritem in čakal, čakal na cilj, na tako želene stopničke.
In uspelo mi je! Povzpel sem se na zmagovalni oder na eni izmed največjih gorskih dirk v Evropi, pred čudovito publiko, na največjem športnem dogodku v Sloveniji, na katerega smo lahko zares ponosni.
Priznam, v noči na ponedeljek sem zelo malo spal. Z vsako minuto sem bolj obžaloval svojo racionalno odločitev. Morda bi moral odpeljati na vse ali nič? Morda bi moral bolj tvegati – kdo ve? Dejstvo, da sta bila tekmeca Krajči in Bormolini hitrejša le v počasnem delu tudi zaradi 'traction controla' (jaz ga nimam), in dejstvo, da bo treba še marsikaj dodelati na podvozju našega bolida, ni bila zadostna tolažba. Hudiča, to zmago sem imel v žepu!
Pa vendar, ko je razum pregnal (prenapeta) čustva, sem ostal z izjemnim dosežkom, ki me je povzdignil in pognal naprej. Ne, ni dovolj, da sam vem (vedel sem ves čas! ), včasih je treba dokazati vsem drugim – tudi tistim, ki vedo in verjamejo vame!
P. S.: Če Bistrica ne bi bila Bistrica, bi zmagal brez težav. Veš?
Vladimir Stankovič DD (dirkačev dnevnik)