Kolumna: Marko Radmilovič - Viler – Diler

Z bratom, s katerim sva že tri desetletja trdno povezana tudi poslovno, sva si omislila manjšo turistično namestitev. Ki ponuja v najem tudi električna kolesa. 

15. 4. 2022

Hudič pri tej napravi je to, da jih turisti najemajo od vsepovsod in da jih mora lastnik ali dostavljati ali voziti nazaj v štalico. Da skrajšam … Potrebovala sva prikolico za prevoz električnih koles, nobeden od najinih avtomobilov pa ne premore vlečne kljuke. Tako sva se po sili razmer potopila v čudoviti svet vlečnih kljuk.

Preklemana zadeva je nadvse zapletena. Na določene modele avtomobilov gredo le določene vrste vlečnih kljuk, na nekatere vrste avtomobilov kljuke sploh ne gredo, zakonodaja je fluidna, predvsem pa je vgradnja noro draga. Lahko sicer čaraš z rabljeno napravo, ki bo verjetno ali odpadla ali odtrgala avtomobilu podvozje, ampak po nekajtedenskem čohanju po glavi in preračunavanju zelo omejenih investicijskih fondov sva prišla do presenetljive rešitve.

»Bolj se splača kupiti star avto, ki kljuko že ima, kot pa vgrajevati novo kljuko na nov avto!«

Pa sva šla v akcijo. Oziroma je šel Samo, jaz sem bil pomočnik. In opazovalec. Odprla sva, med moškimi, verjetno drugo najbolj obiskano spletno stran v Sloveniji, v najino iskanje nametala kup filtrov in seznam recimo desetih vozil se je čudežno pojavil pred nama. Iskala sva terensko vozilo s štirikolesnim pogonom in vlečno kljuko. Nissan X-Trail se je izkazal za najboljšo izbiro. Iz svojih bolj aktivnih avtomobilskih dni se spominjam, da je avto kvaliteten in zanesljiv. Izbrala sva dva. V prvo sem odšel na oglede sam. Ne bi o podrobnostih, recimo le, da je bilo vozilo razočaranje, prodajalec pa izkušen profesionalec v prodaji avtomobilskega starega železa. Komaj sem utekel.

Potem sva šla skupaj. Na Gorenjsko, kjer gore so, ob njih pa še predvsem dvoriščna podjetja za prodajo rabljenih avtomobilov. V oni vasi je vsaka prva hiša prodajala semenski krompir, vsaka druga pa avtomobile.

Najdeva najino dvorišče in najinega lepotca. Samo nekaj podrsa po telefonu in pokaže se celoten historiat avtomobila. Najdeva celo imena bivših lastnikov, in toliko o varstvu osebnih podatkov.

Šestnajst let, sto sedemdeset tisoč prevoženih. Dobro ohranjen. Vlečna kljuka je mogočna in nova … Prodajalec pove ceno, brat mu ponudi za četrtino nižjo in že smo v Kranju, kjer uredimo prepis, registracijo in vse ostalo. Pripade mi čast, da ga spravim na Štajersko. Tankam polno in od navdušenja avtomobil iz dotoka rezervoarja izpusti kakšnih pet litrov. Luknja v požiralki. Nič hudega. Na avtocesti Nissan večkrat nakaže, da bo razpadel, ampak zdrži do konca. Potem ga dava v obdelavo lokalnemu mehaniku. Takšnemu, ki avtomobile še popravlja. Ne le da menjava rezervne dele. Po enem tednu ga dava še lokalnemu čistilcu. Ki ga kemično očisti.

In poglej čudo. Iz grdega račka se rodi prečudovit labod. Krasen, zanesljiv, udoben in s šarmom pravih terencev ozaljšan avto se pojavi pred najinimi zaprepadenimi očmi. Mogočen dizel v nosu krši po moje kar nekaj okoljevarstvenih zavez, prtljažnik pogoltne vse, kar natlačiva vanj, štirje ljudje se peljejo, ne da bi sklanjali vratove pod dizajnersko padajočo streho. Nobenih brezveznih digitalnih drsnikov. Stikala, štirikolesni pogon, tri radijske postaje in šest prestav.

Šestnajst let, dragi bralec. Za ceno nakupa in temeljite obnove bi lahko dobil zgolj komplet štirih koles novega avtomobila nižjega srednjega razreda.

Kupila sva ga, da bova tu in tam peljala električno kolo ali kakšno prikolico gradbenega materiala. Pa jaz sploh nočem iz njega … Zadnjič sem se z Nissanom odpeljal v prestolnico in se pod nos postavil vsej tisti plehnati noblesi v parkirni hiši točno na Kongresnem trgu. Zanalašč sem to storil – in ni mi bilo nerodno.