Bili so 'železni' časi; 90 odstotkov Zastav, pretežno Fičkov, nato tudi Stoenk in na koncu Yugov.
Kdor je imel nemškega Golfa (I), je bil car. Bili so časi zavisti, velikih želja in pomanjkanja denarja. Vsi smo imeli stanovanja in/ali hiše, avtomobila pa ne. Nanje smo gledali kot na nekaj, kar bi hoteli imeti.
Potem smo se odcepili, vstopili v kapitalizem ter zakorakali v potrošništvo in nenadoma se je pojavila poplava različnih tujih avtomobilov, tudi po izjemno ugodnih cenah. Zdaj smo se zavedli, da lahko imamo, da ni več omejitev od države, da avtomobil, kateregakoli že, lahko kupimo, le zaslužiti moramo zanj. Zavisti ni bilo več, a tudi ne neprivoščljivosti – saj je bil vsakomur na dosegu roke. Imeti avtomobil je bil vzrok sreče, veselja in ponosa. Gledali smo avtomobile na cesti, za lastnika oziroma voznika nam ni bilo mar. Če ni bil ravno na našem dvorišču, se nismo pritoževali.
Na koncu smo avtomobile dobili (skoraj) vsi. Celo naši poslovni partnerji iz tujine se čudijo, kako mlad in dober vozni park imamo, kar se zavedamo tudi sami na podlagi statistik. In prišel je tudi čas ekološkega zavedanja ter zdravega življenja. To pa je, se zdi, v Sloveniji avtomobil kot osebno lastnino potisnilo v drugi plan. Avtomobili zanimajo le še redke ljubitelje. Avtomobil je postal le še nujno sredstvo prevoza. Nebodigatreba. Nekoč, tam na začetku te zgodbe, si bil kot voznik nekaj posebnega, danes si moteči element.
Ko se v poletnih časih pelješ po avtomobilski cesti, lahko med turisti, tako kot Poljake po dolgih antenah za postaje CB in UKV, Slovence prepoznaš – po kolesih na strehi avtomobila. Če je eden od desetih druge narodnosti, je to veliko. Postali smo narod kolesarjev. Pretežno biciklov višjega cenovnega razreda in opreme najvišjega.
Najbrž s tem ni nič narobe. Okej, smo pač narod, ki želi živeti zdravo, čeprav to nekako ne sovpada s priljubljenostjo in gledanostjo mehiških nadaljevank in sedmorazrednih ameriških filmov. Ampak tako kaže dejansko stanje s cest.
Kar moti, je to, da te danes, ko se pelješ po cesti kje daleč od avtomobilske, recimo kateri od redkih makadamskih, kar jih je še ostalo, tam, kjer so prej omenjeni kolesarji že 10 kilometrov na biciklih (njiho- vi avtomobili pa parkirani v prvem naselju ob avtomobilski cesti), prav ti kolesarji, še zlasti pa pešci, gledajo kot odpadnika družbe, ti z mimiko kažejo neodobravanje početja (čeprav je zakonito) in te po možnosti zaradi tega početja še prijavijo (čeprav brez pravne osnove).
Kaj je narobe z nami?
Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del